Feri Lainšček: Kurji pastir. Beletrina, Ljubljana, 2020. Kurji pastir je že trideseti roman Ferija Lainščka, letošnjega dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo in vsestranskega avtorja, tokrat se snovno in problemsko vrača v svoje zgodnje otroštvo. V odročni vasici v Prekmurju, v najrevnejši in najmanjši hiši na püjklu  živita Trejzka in Pištek, žena in mož, ki sta ju v mladosti združili revščina in ljubezen. V romanu kot glavni osebi spremljamo devetintrideset let staro mater in delavnega cestarja Pišteka, človeka z neomajno vero v lepše življenje, sanjača in nepoboljšljivega »romantika«. Čeprav sta si Trejzka in Pištek zelo različna, ju povezuje močna vez, te ne skrha niti pozna in nezaželena nosečnost. V romanu…

Andrej Hieng, 2004: Čudežni Feliks. Ljubljana: DZS. Prepričljiv meščansko-družinski roman Čudežni Feliks, avtorja Andreja Hienga (1925−2000) se kot peti in zadnji avtorjev tekst te vrste z zgoščenimi opisi dogajanja, slojevitimi značajskimi potezami likov in realistično predstavljenim zgodovinskim ozadjem (večinoma v letu 1937) v veliki meri približuje tudi oznaki vsestranski roman. Tik pred drugo svetovno vojno se po smrti družinskega očeta podjetnika Kalmusa na vratih podeželskega dvorca pojavi petnajstletni Feliks, nadpovprečno inteligenten, vase zaprt, a izredno pedanten mladenič, kljub mladim letom se odlikuje po izjemnem znanju. Počasi postane del precej disfunkcionalne družine, ki ji lep čas načeluje materin ljubimec. Leonid Jurjevič Skobenski, nekdanji vojaški oficir plemiškega rodu. Mati, aristokratska in precej…

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset. Beletrina, Ljubljana, 2019. Bronja Žakelj je slovenska novinarka in pisateljica, katero je na slovensko sceno izstrelil avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset. V letu 2019 je za napisano delo prejela tudi nagrado kresnik. Ravno to je povzročilo razkol med slovenskimi bralci. Upravičeno? Belo se pere na devetdeset je avtorica menda pisala celo desetletje. Gre za čustveno pretresljivo pripoved, za avtoričino prvoosebno izpoved  lastne življenjske zgodbe. V romanu se srečamo s spomini na tri prelomne življenjska obdobja: otroštvo, študentska leta in odraslost. Radostno družinsko življenje se podre ob smrti mame, ko se odnosi med člani ohladijo. Sledijo študentska leta, soočenje z diagnozo raka…

Mitja Čander: Slepec. Litera, Maribor, 2019. Literarni komparativist, esejist, scenarist, v mladih letih odličen šahist, a vsem najbolj znan kot direktor založbe Beletrina, Mitja Čander, nas v svojem romanesknem prvencu popelje po poti sprva neodvisnega intelektualca, ki ga kaj kmalu zajame nezaustavljiv tok politike, kar vodi v njegov osebni propad. Osrednji temi z nekaterimi avtobiografskimi elementi obarvanega romana sta soočanje z zlaganostjo in svetohlinstvom v slovenski politiki ter slabovidnost, s katero se glavna oseba spopada že od rojstva. Slepota se v romanu pojavi na dveh ravneh; na fizični in družbeni. Tako glavna oseba, ki je sicer slabovidna, pogosto jasno vidi nepravilnosti v družbi, za katere je velika večina slepa. Na…

Marjan Rožanc: Metulj. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981. Rožancev roman Metulj je lep primer vzpostavljanja erotičnega vzdušja in hkrati prikazovanja temne strani socialistične oblasti. To nam učinkovito kažejo prigode ter dejanja poglavitne literarne osebe, Tomaža Peska, literarnega umetnika, ki mimo moralnih  pravil in svobodno sledi svojim željam ter ciljem. Pripisali bi mu lahko lastnosti, kot sta hrepenenje po nedostopnem in občasna melanholija, tudi naveličanost. Na idejni ravni je skupek teh lastnosti povezan z uporništvom. S pričetkom zgodbe spoznamo, da je svojeglavi in čustveno razdvojeni Tomaž odslužil zaporno kazen zaradi sovražne propagande. S tem avtor romana vsaj nekoliko »namiguje« na avtobiografskost. Povedanemu ustreza prvoosebni pripovedovalec, ki sam po sebi izraža neposredno izkušnjo,…

Primerljivi hektarji niso resnični hektarji in skoraj nič nimajo opraviti z merami na površini njive. Ne, pri primerljivih hektarjih gre zgolj za produkcijo in produkcija se v tem navideznem svetu primerja s produkcijo drugih. Bolj natančnega in nazornega naslova si nov roman Nataše Kramberger skorajda ne bi mogel želeti. V ironičnem in humornem smislu, ki ga tudi premore, seveda.

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih velja za čas razmaha kratke zgodbe pri nas. Takrat je nastalo tudi največ študij o raznovrstnosti kratke proze, razpravljalo se je o določitvi teoretskih meril kratke zgodbe, vzpostavljale so se delavnice pisanja kratke zgodbe itd. Po rahlemu zatišju (ki se najbolje vidi po ukinitvi nagrade fabula leta 2012) pa se literatura te vrste, vsaj tako se zdi, ponovno vrača med bralce in dobiva več pozornosti. Poleg nove nagrade za najboljšo kratkoprozno zbirko Novo mesto (od 2016) je eden od takih pokazateljev tudi precej obsežen zbir kratkih zgodb avtorjev, rojenih po 1980, ki ga prinaša prva številka letošnjih Dialogov.

Eduardo Galeano (1940‒2015), urugvajski pisatelj in novinar, v delu Knjiga objemov ustvari kolaž sporočilnih samostojnih zgodb, običajno krajših od ene strani. Srečamo se z obilico žanrov, prehajajočih od mitoloških pripovedi in zgodovinskega popisa do novinarskega poročanja, anekdot, esejističnih kratkih zgodb, proze, ponekod celo poezije.