Denis Režonja: Z uporom do svobode

Marjan Rožanc: Metulj. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981.

Rožancev roman Metulj je lep primer vzpostavljanja erotičnega vzdušja in hkrati prikazovanja temne strani socialistične oblasti. To nam učinkovito kažejo prigode ter dejanja poglavitne literarne osebe, Tomaža Peska, literarnega umetnika, ki mimo moralnih  pravil in svobodno sledi svojim željam ter ciljem. Pripisali bi mu lahko lastnosti, kot sta hrepenenje po nedostopnem in občasna melanholija, tudi naveličanost. Na idejni ravni je skupek teh lastnosti povezan z uporništvom.

S pričetkom zgodbe spoznamo, da je svojeglavi in čustveno razdvojeni Tomaž odslužil zaporno kazen zaradi sovražne propagande. S tem avtor romana vsaj nekoliko »namiguje« na avtobiografskost. Povedanemu ustreza prvoosebni pripovedovalec, ki sam po sebi izraža neposredno izkušnjo, saj bralec povedano pogosto sprejme kot nekaj, kar se je dejansko zgodilo. Prvoosebnost se tudi odlično ujema s Tomaževimi čustvenimi opisi, le-ti razkrivajo njegovo hrepenenje ter občutek osamljenosti. Slednje uspešno nakazuje še ljubezensko temo romana. Tomaž namreč pogosto hrepeni po »drugi« ženski. Njegov prijatelj Bert je drugačen, saj ne more dobiti dekleta in se zato počuti izgubljenega, tak, nemočen je tudi njegov tovariš Lukež, ki bega od dekleta do dekleta, a z nobeno ne ostane dalj časa. Zapuščenost je prav tako razlog samomora slikarja Lojzeta Možine. Slednji bivanjsko dimenzijo romana izostri, ker želi neposredno izkušnjo nadomestiti v slikarskih delih, z risanjem aktov in neuresničljivo željo po spremembi nenaklonjene usode.

Vpletanje erotičnih prizorov, ti se pri Tomažu ves čas stopnjujejo in tako močno poudarijo njegovo osebnost, nakazuje ljubezensko temo. Povezana je z zamislijo nasprotovanja socialistični oblasti. Ta ideja je podkrepljena z literarnimi osebami Tomaževega literarnega kroga, še posebej s pisateljem Jožetom Kremserjem, ki, denimo, v enem od svojih člankov odkrito problematizira odnos socialistične oblasti do kmečkega sloja, in ima zaradi tega težave z oblastjo. Na sodni dogodek Tomaž gleda kot na satiro in ga kasneje uporabi za snovno ozadje  svoje drame. Zaradi uporniškega dejanja pozneje tudi sam postane tarča socialističnega režima. Ideja nasprotovanja je učinkovito izpostavljena preko karakterizacije oseb. Najbolj dosledno jo izraža glavna oseba sama z lastno preteklostjo (zapor zaradi sovražne propagande) in sedanjostjo (kritiziranje socialističnega režima v literarnih delih).

Pri tem je potrebno izpostaviti zanimivo pisateljevo pripovedno tehniko – »posredno napovedovanje«, kako se bo zgodba odvijala s pomočjo Tomaževih sanj. Nedvomna zveza preteklosti sedanjosti in prihodnosti usmerja bralčevo recepcijo.

Rožanc Tomaža uspešno karakterizira skozi perspektivo prvoosebnega pripovedovalca, med tem ko značaje ostalih literarnih oseb spretno razodevajo dialogi in njihova dejanja. Na primer redkobesednost in zamišljenost Lojzeta Možine izpostavljata potrtost in odtujenost; Tomaževa sostanovalka Julija s posojanjem denarja razkriva dobrosrčnost, Bert s svojimi besedami jasno nakazuje ljubosumje do prijateljev, ki so v ljubezenskem razmerju; Lukež z neprestanim menjavanjem deklet dokazuje primanjkljaj v razvoju čustvene inteligence, Tina z obnašanjem željo po nedosegljivosti.

S strukturiranjem romana na poglavja avtor premišljeno razčlenjuje dogajanje ter tako postopoma utrjuje dvoje, Tomažev pogled na svet in njegova melanholična občutja. Konec poglavja in začetek novega praviloma pomeni prestop v drugo situacijo. Na ta način avtor stopnjuje dinamiko.   

S koncem zgodbe razvoj Tomaževe notranje strukture doseže vrhunec – konča se njegova melanholija, kajti končno osvoji željeno dekle, Tino. S tem avtor dokazuje, da je njena prisotnost v romanu smiselna in celo nujna. Tudi ideja uporništva dobi zaključek – Tomaž se ne zmeni preveč za to, da ga nadzoruje policija. Ostane pa nekoliko nejasno, če je to posledica nove erotične zveze, uporništva ali ultimativne svobodomiselnosti. V kontekstu slednjega razumem naslov romana. Ta namreč poudarja metuljev let, prost vseh obvez, zavezan spontanosti in svobodi.

»Staro« Rožančevo delo je gotovo večplastno in zato dialoško ter spodbuja nova branja ter drugačne interpretacije.