Denis Režonja: Slovenski noir na preizkušnji
Tadej Golob: Jezero. TV Slovenija, Ljubljana, 2019.
Detektivska nanizanka, prirejena po romanu Tadeja Goloba, Jezero, je razumen poskus imitacije skandinavskega noira, ampak na žalost ne več kot samo to. Problem obetavne serije je, da si na vso moč prizadeva biti nekaj, kar ni. Rezultat njene izvedbe tako postane klišejska in šibko zgrajena zgodba s karakterji, katerih gradniki so ponekod nelogično sestavljeni, zato širša slika nima željenega učinka.
Da se ne bi napak razumelo, kriminalka ima svojo ambicijo ter jasno zastavljen cilj, manjkata ji le premišljenost in doslednost. Na zaslonu so opazni ganljivi režiserski vtisi, s katerimi potrjuje svoj velik potencial. Zatemnitev kadrov z niansami sivine in pozorno oblikovana postavitev objektov v prizorih sta dokaz, da ima filmska kompozicija moč prebujati načrtovano noirsko vzdušje ter ga umestiti v slovenski prostor. Težava je v tem, da jo hitro zakrijejo površno izdelan scenarij in pomanjkljivosti v značajih filmskih oseb.
Oris zgodbe je dokaj vzpodbuden za ogled, ampak struktura njenega dogajanja se prepogosto zakomplicira, včasih celo do točke absurda. Gledalec se začne spraševati, s katerimi detektivskimi primeri se kriminalistični junaki sploh ukvarjajo. Ob lovu na morilca iščejo nesmiselne sledi, za katere mora močno napeti možgane, da končno dojame njihovo skrajno, skoraj irelevantno povezavo z umorom. Kmalu se zave, da filmski karakterji posvečajo pozornost že vsem primerom, razen tistemu, ki bi mu morali, torej tistemu, zaradi katerega se je sama zgodba začela odvijati.
Tehnika presenečenja je učinkovit ali celo nujen pripomoček za detektivko, če le ni vsiljen, izrabljen in če je logično izvršen. Žal so scenaristi Jezera storili ravno nasprotno, kot velevajo pogoji. Končni preobrat (razkritje identitete morilca) se trudi biti nadvse nepričakovan in prav zaradi tega izpade popolnoma absurden, kajti skozi serijo so s pretiravanjem podtaknjeni številni namigi, toda vsi lažni, niti eden ne nakazuje na dejanskega morilca. Osebe, ki na podlagi tega postanejo osumljene umora, čeprav nimajo nikakršne zveze z njim, skoraj priznavajo umor, ki ga sploh niso zagrešile. Na ta skrajna zavajanja protagonisti sproti pozabljajo, kakor da v zgodbi sploh niso bila prisotna oz. nimajo pomena. Na koncu gledalca preseneti le to, da ga zares nimajo.
Filmskim osebam so bile dodeljene zanimive in unikatne lastnosti, ki znajo funkcionirati same po sebi, igralci nanizanke pa so dokazali, da so svojim vlogam kos in so jih izvrstno uprizorili. Težave nastopijo pri odnosih med filmskimi liki, njihove značilnosti namreč niso skladne z okoljem. Že detektiv Taras Birsa, glavni protagonist nadaljevanke, demonstrira omenjeno anomalijo. Pokazan je kot zagrenjen, brezskrben in naveličan, toda njegovo življenje je v najboljšem redu. Njegova družina in prijatelji se ne menijo za njegovo zamorjenost, kljub njegovemu brezobzirnemu obnašanju ga vzljubijo, gledalec tega ne more storiti. Podoben primer je Rajc, prijatelj njegove žene. Na podlagi svojih negativnih lastnosti se gledalcu hitro zameri, filmskim likom bi se prav tako moral. Nekatera razmerja, kot npr. Tarasa in njegove nove mlade sodelavke Tine Lanc, so vsiljena. Njun profesionalen odnos kar enkrat preide v intimnega, rezultat tega postane klišejski ljubezenski podvig brez smiselne predgradnje, kmalu nato zapade, kot da sploh ni bil potreben.
Za trivialnost se zdi, da v Jezeru ne pozna meja. Zamisel glede izteka finalnega obračuna med glavnim detektivom in morilcem je scenaristom predstavljala veliko težavo, kar je razvidno iz njihovega zatekanja k poenostavitvi razpleta s pomočjo trivialnosti. Morilec z nabitim orožjem v roki po razkritju svoje identitete s čolnom odpelje Tarasa daleč na jezero. Dejanje se zdi kot sijajna popestritev napetosti, če je le ne bi pokvaril morilčev nenaden samomor. Preobrat je s svojo absurdnostjo kot pika na i za zaključek neizpopolnjene zgodbe.
Klišeje morda ne smemo ugledati kot negativno karakteristiko serije, kajti njen namen je bil ravno posnemati že obstoječo detektivsko filmsko kulturo. Za odgovor na vprašanje, če jo je zares ujela s kvalitetnim pristopom, pa moram zaenkrat citirati znanega slovenskega igralca Borisa Cavazzo, ki meni, da je Jezero »padlo na izpitu«.