Sara Škerget: Intelektualec v krempljih politike

Mitja Čander: Slepec. Litera, Maribor, 2019.

Literarni komparativist, esejist, scenarist, v mladih letih odličen šahist, a vsem najbolj znan kot direktor založbe Beletrina, Mitja Čander, nas v svojem romanesknem prvencu popelje po poti sprva neodvisnega intelektualca, ki ga kaj kmalu zajame nezaustavljiv tok politike, kar vodi v njegov osebni propad. Osrednji temi z nekaterimi avtobiografskimi elementi obarvanega romana sta soočanje z zlaganostjo in svetohlinstvom v slovenski politiki ter slabovidnost, s katero se glavna oseba spopada že od rojstva.

Slepota se v romanu pojavi na dveh ravneh; na fizični in družbeni. Tako glavna oseba, ki je sicer slabovidna, pogosto jasno vidi nepravilnosti v družbi, za katere je velika večina slepa. Na enem izmed govorov ga celo moderator občinstvu predstavi kot slepca, ki »morda prav zato vidi tisto, česar mi v svoji zaslepljenosti ne vidimo!« S precej realističnim opisovanjem mestoma humornih vsakdanjih pripetljajev in nezgod povezanih s slabovidnostjo, pripovedovalec bralcu omogoči, da vsaj za nekaj ur vstopi v svet človeka, prikrajšanega za enega najpomembnejših čutov. Kljub vsemu je potrebno reči, da glede svojega in osebinega stanja ves čas ostaja optimističen in se pogosto celo norčuje iz majhnih nesreč, povezanih z njim samim. Slepota v družbenem pomenu se ponovno pojavi ob koncu romana, kjer upovedeni moški v vsem družbenem kaosu tudi resnično spregleda. Vendar, kot pravi avtor sam, pri interpretaciji konca pušča bralcu proste roke; lahko gre zgolj za posledico čudeža ali pa za simboličen prikaz dejstva, da je zmožen videti pokvarjenost ljudi okoli sebe.

Prevladujoč slog v romanu je realističen, kar se mi zdi kontekstu primerno, saj gre za opisovanje dejanske slovenske politične situacije. Posebej dobro je predstavljen zatirajoč sistem, s katerim se glavna oseba sreča že takoj po vstopu v politiko. Kljub predsednikovemu vztrajnemu zatrjevanju, da bo lahko kot kulturni delavec ohranil svojo samostojnost, mu že na prvem sestanku dajo jasno vedeti, da lahko na svobodo govora kar pozabi. Vse njegove izjave za javnost bo namreč pregledala in potrdila vladna služba. Čander prav tako ostaja primerno realističen na mestih, kjer v ospredje stopijo dogodki iz družinskega in družabnega življenja glavne osebe. Vse je opisano neolepšano in stvarno, od njegovega razhoda z ženo ter ljubico do pijančevanja, v katerega vse bolj zapada.

Že na začetku romana, kjer je pripovedovalčeva optika usmerjena v otroška leta glavne osebe, dobimo vpogled v represiven, h kolektivizmu stremeč socialistični sistem, v katerem sta se tako upovedena oseba kot tudi sam avtor, na vso moč trudila, da ne bi izstopala. Slednje je namreč pomenilo neko vrsto individualnosti, ki vsekakor ni bila zaželena. Takratno stanje v državi avtor spretno prikaže s primerom slabovidnega, vendar nikakor, kot ves čas poudarja, slepega posameznika. V tem času so namreč invalidne otroke zapirali v zavode in jim s tem onemogočili normalno izobrazbo. Oseba v romanu se takšni usodi izogne s pomočjo poznanstev svojih staršev in s številnimi dosežki, s katerimi neprestano dokazuje, da mu  njegova telesna pomanjkljivost ne predstavlja ovire. Tako se ves čas (kot se je tudi Mitja Čander sam) udejstvuje na kulturnih področjih in pridobi ugled svobodnega intelektualca. Bralec kar hitro razvije spoštovanje, če ne celo občudovanje, do glavne osebe, za katero se zdi, da ima v življenju vse, kar potrebuje. Vendar se situacija zaradi »usodne napake«, stori jo s sprejetjem položaja državnega sekretarja za razvoj, kmalu obrne. Že njegova močna negotovost posredno nakaže na nič kaj obetavne posledice te odločitve. Vsestranski individualist je pahnjen v okolje, kjer so njegovi nazori popolnoma nesprejemljivi in celo na nek način prepovedani.

Na (že na začetku) zagotovljen propad glavne osebe opozori tudi papagaj Koki, ki z žvižganjem prekine predsednikovo laskanje in zatrjevanje, da bodo skupaj ustvarili novo, boljšo politiko. Papagaj simbolizira zlaganost slovenske politike; ta kar naprej nekaj obljublja, a le malo izpolni. Čander tako ne samo popestri besedilo z ironičnim elementom, temveč tudi premišljeno pritegne bralčevo pozornost. Papagaj namreč s svojim oglašanjem še nekajkrat opozori na nepravilnosti, ki se vršijo v vladi. Sledi postopno, a vztrajno spreminjanje osebnosti upovedene osebe. Iz neodvisnega, do politike kritičnega človeka, nastaja prilagodljiva, vse bolj oblasti podložna oseba. Prej skrben, ljubeč mož postane nestrpnež, vdaja se pijači in ne kaže niti najmanjšega zanimanja za svojo družino. Vsekakor pisatelj dobro prikaže propad posameznika v okovih politike, katerih se ne more rešiti niti v trenutku spoznanja lastne zmote. Glavna oseba se še predobro zaveda koristoljubja in hinavščine najvišjih organov oblasti, hkrati pa pozna tudi pravila igre, katere del je.

Kar se tiče jezika v romanu, me je nekoliko zmotilo število angleških izposojenk (npr. miting, tajming, flet ipd.), ki se pojavljajo prepogosto. Našteti primeri besed so značilni predvsem za mladostniški sleng, v romanu pa se pojavljajo tudi v dialogih med uradnimi osebami. Menim, da bi bilo ustrezneje ločiti zvrsti jezika glede na udeležence pogovora. Prav tako bi bilo jezikovno ustrezneje izposojenke nadomestiti s slovenskimi ustreznicami. Na nekaterih mestih estetsko vrednost besedila kvarijo tudi kletvice (npr. pizdarija, jebati ipd.), za katere menim, da ne sodijo v literarno besedilo. Močna čustva in neodobravanje je mogoče izraziti na ustreznejši način. Tudi s tovrstno funkcionalizacijo jezika oziroma verbalno fokalizacijo se ne strinjam.

Osebina naraščajoča egocentričnost je izvrstno poudarjena z dejstvom, da so ostale osebe, ki nastopajo v romanu, zelo skopo predstavljene. Po vstopu v politiko, se vse bolj usmerja vase in vse manj zanima za ljudi okoli sebe. K temu pripomore tudi to, da nobena oseba v romanu (razen papagaja Kokija) nima imena, kar je lahko za bralca sicer nekoliko moteče, saj jih težje loči, a vseeno prispeva k oblikovanju osebnosti, ki jo je avtor želel prikazati. Dejstvo, da so ljudje označeni po svojih vlogah v družbi (npr. predsednik, generalni sekretar ipd.) nakazuje tudi na to, da je kolektiv še zmeraj pomembnejši od posameznika.

Slepec je literalizacija neposredne izkušnje, podobe sveta, kakršnega kot družba pogosto nismo sposobni videti. Predstavlja bridko resnico, da je družbena, kolektivna slepota veliko hujša od dejanske, fizične slepote, saj prva zadeva nas vse in pripomore k našemu skupnemu zdrsu. Usoda glavne osebe prav tako opominja na dejstvo, da politika kot uničujoča sila brez izjeme pokvari vsakega človeka, ki se kakorkoli vključi vanjo. Čandrov prvenec s svojo pronicljivostjo bralca vsekakor spodbuja k premišljevanju in izziva k ponovnemu branju.