Tajda Urh: Belo se pere na devetdeset ali
Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset. Beletrina, Ljubljana, 2019.
Bronja Žakelj je slovenska novinarka in pisateljica, katero je na slovensko sceno izstrelil avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset. V letu 2019 je za napisano delo prejela tudi nagrado kresnik. Ravno to je povzročilo razkol med slovenskimi bralci. Upravičeno?
Belo se pere na devetdeset je avtorica menda pisala celo desetletje. Gre za čustveno pretresljivo pripoved, za avtoričino prvoosebno izpoved lastne življenjske zgodbe.
V romanu se srečamo s spomini na tri prelomne življenjska obdobja: otroštvo, študentska leta in odraslost. Radostno družinsko življenje se podre ob smrti mame, ko se odnosi med člani ohladijo. Sledijo študentska leta, soočenje z diagnozo raka in smrt brata. Ob koncu se avtorica predstavi v dobi odraslosti, zaznamovala sta jo ločitev in srečanje z dedkom.
Skozi celotno delo se srečujemo z realističnim pripovedovanjem in opisovanjem dogodkov. Delo je nabito s čustvi, ki pri bralcu vzbujajo mešane občutke − žalost, trpljenje, tudi srečo. Nerealno pa se zdi, da se je vsa tragika dogodila eni sami osebi. Emocionalno obarvana pripoved bralcu ne dovoli odložiti knjige, saj ga delo posrka vase. Vendar!
Celoten roman je kljub poudarjenim čustvom napisan v skoraj isti napetosti, pripoved poteka kot ravna črta, na kateri so horizontalno nanizani dogodki, in zaman čakamo na kakršenkoli preobrat. Ta se ne zgodi. Glavni lik se ne spreminja, ker ni njegovega razvoja na vertikalni liniji, tudi sam roman nima, denimo, psiholoških poglobitev, zaradi katerih bi bralec lahko vrednostno razporejal osebna doživetja glavne osebe. Torej lahko rečemo, da gre pač za čutno-čustveno obarvano izpoved spominov.
Stavki v romanu so kljub svoji čustveni obarvanosti jasni in enostavni. Iz njih žal ne zmoremo razbrati posebnega umetniškega jezika, besedišče ostaja na povprečnih vsakdanjih legah. Povedi so kratke, zapisane na govorjeni ravni. Avtorica bi jezik brez dvoma lahko ali celo morala povzdigniti na višji nivo, ob čemer bi besedilo pridobilo tako na umetniški kot jezikovni vrednosti.
Pregledna semantika, jasni stavki in vrsta poenostavljanj, ti ne dovolijo dejanskega vživljanja, so glavne značilnosti te pripovedi. Ne morem mimo spoznanja, da gre v veliki meri za terapevtsko početje brez univerzalne literarno-estetskega pomena. Strinjam pa se s tem, da tudi takšna dela morajo nastajati, ne nazadnje se v njih lahko prepozna določen krog bralcev, posebej tistih, ki so nagnjeni k branju književnosti te vrste. Roman Belo se pere na devetdeset je torej brez posebne literarne vrednosti kljub temu, da je doživel dober odziv pri bralcih. A kot je to bilo že večkrat ugotovljeno, množični bralec dostikrat ni zanesljiv garant umetniške kakovosti.