Eva Kurnik: Čudežni Feliks v iskanju korenin
Andrej Hieng, 2004: Čudežni Feliks. Ljubljana: DZS.
Prepričljiv meščansko-družinski roman Čudežni Feliks, avtorja Andreja Hienga (1925−2000) se kot peti in zadnji avtorjev tekst te vrste z zgoščenimi opisi dogajanja, slojevitimi značajskimi potezami likov in realistično predstavljenim zgodovinskim ozadjem (večinoma v letu 1937) v veliki meri približuje tudi oznaki vsestranski roman.
Tik pred drugo svetovno vojno se po smrti družinskega očeta podjetnika Kalmusa na vratih podeželskega dvorca pojavi petnajstletni Feliks, nadpovprečno inteligenten, vase zaprt, a izredno pedanten mladenič, kljub mladim letom se odlikuje po izjemnem znanju. Počasi postane del precej disfunkcionalne družine, ki ji lep čas načeluje materin ljubimec. Leonid Jurjevič Skobenski, nekdanji vojaški oficir plemiškega rodu. Mati, aristokratska in precej zagrenjena Štefanija Kalmus Missia, je dolgo zmotno prepričana, da je Feliks otrok incesta med Kalmusom in njegovo sestro. Skrivnost njegovega izvora kot rdeča nit poteka vse do zadnjih poglavij romana, ko se vendarle razreši s prihodom njegovega očeta – judovskega violinista. S tem se prepletu doraščanja glavnega lika in družinskih odnosov odkrito pridružita vprašanje judovstva in grožnja druge svetovne vojne, z njo pa tudi holokavsta in sistematičnega genocida. Grožnja bližajoče se vojne je prisotna praktično že od samega začetka romana, zavita v iskanje identitete, kjer se pojavi vprašanje o narodnostni pripadnosti, različne napovedi o prihajajoči vojni in rjavi nevarnosti, spremembe psihičnih stanj predvsem materinega ljubimca, odkrite spopade pripadnikov različnih strani npr, incident s Fonzijem ter širjenje nacizma, ki se kaže v počasnem prodajanju Kalmusovega premoženja simpatizerjem nacizma. Konec dela je izrazito odprt, saj je avtor nameraval napisati nadaljevanje.
Roman odlikujejo slojeviti notranji monologi in dramatični dialogi, med katerimi se vsakih nekaj strani odvrtijo skupki spominov glavnih in stranskih oseb (od Erninih spominov na odnos med starši do izkušnje Kalmusove kuharice) ter tekoči opisi prizorišč in dogajanja. Vse skupaj povezujejo polilingvistični odlomki iz Feliksovega dnevnika, spisani v osmih jezikih, med katerimi je tudi latinščina in nekateri citati iz Svetega pisma. Pred očmi bralcev pride do trčenja vrednostnih svetov, impertinentnosti (Heda) in fizične lepote (Erna, tudi njena mati), vojne in miru, ironiziranega malomeščanstva, slednje ostaja v mejah subtilne deskripcije, previdno in v metaforah, ter družinskih odnosov, v katerih sicer sovražni mati in hči sodelujeta, ko je potrebno zaščititi družino.
Pripovedni slog je berljiv in tekoč, mestoma analitičen, pisan v prvo-, drugo- in tretjeosebni obliki, pri čemer prevladuje slednja, vendar je očitno, da se pripovedovalec izogiba fingiranju objektivnosti. Piše s pomočjo notranjega monologa, poročil o nekaterih romanesknih akterjih, dnevniških zapisov, različnih citatov ter orisanega toka zavesti in sicer v modernističnem (dialogi in monologi), nadrealističnem (sanje), novoromantičnem (opisi narave) in ekspresionističnem slogu (glasba in barve). Zajema tematiko vojne, migrantstva, doraščanja, genocida in družinskih skrivnosti. Ob enciklopedijski oznaki bi mu lahko po zaslugi razvejene tematike dodali tudi mnoge druge oznake; razvojni (Feliksovo odraščanje in doraščanje), psihološki (vseprisotni pritisk bližajoče se vojne), moderni (dialogi spominjajo na dramo), zgodovinski (obdobje pred vojno), družinski (vzpon in padec družine Kalmus Missia) in socialni roman (malomeščanska in nižje razredna družba, oziroma Kalmusovi in preostali meščani ali služabniki).
Delo odlikuje pestra, bogato prepletena pripoved, natančni, večplastni in celoviti opisi dogajanja in značajev, sporočilnost, odličen slog ter starinski in strokovni izrazi. Slednji bi občasno vendarle, čeprav gre za roman, potrebovali kakšno podčrtno opombo s prevodom ali razlago. Vsekakor gre za zahtevno, a hkrati zelo kakovostno delo, vredno bralčevega časa in poglobljenega branja, ki z vsako naslednjo stranjo podrobno kaže trud, vložen v pisanje.