Zala Reich: Mogočna lepotica na bikovem prestolu

Evropa, mati mila, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, 30. september, 2020

Mariborska režiserka Tatjana Peršuh se je tokrat podala na Primorsko in s koprodukcijo Zavoda Delak na oder zelo uspešno postavila uro in pol trajajočo monodramo s podnaslovom Ljubezenska propaganda.

Avtorja kolaža sta režiserka sama in dramaturg ter avtor glasbe Boštjan Narat, sestavila pa sta ga na osnovi grškega mita o Evropi in vanj odlično vpletla dela avtorjev različnih obdobij. Tako lahko na odru spremljamo razvoj Evrope na treh ravneh, ti so med seboj genialno prepleteni. Evropo dojemamo kot mitološko lepotico, ki jo ugrabi Zevs na belem biku, geografsko območje z razburljivo in krvavo zgodovino in kot gospodarsko-politično zvezo, torej Evropsko unijo. Skozi monologe Evrope lahko spremljamo njeno ljubezensko zgodbo s Polkovnikom, ki je pretresljiva in tragična. Celotna predstava odraža veliko aktualnih tem in postavlja dosti vprašanj in dilem, navezujejo se na prihodnost Evrope kot skupnosti. Predstava ne daje nobenih odgovorov, polna je simbolike in metaforike, ki si jo lahko vsak gledalec interpretira po svoje. To ji daje poseben čar. Večno vprašanje, po katerem se sprašuje tudi Evropa sama, je: »Kje pa je ljubezen?«

Evropa (Ana Facchini) je že ob prihodu na oder veličastna, saj jo na ogromnem prestolu z bikovimi rogovi na nosilih prinese šest profesionalnih plesalcev (Nebojša Rako, Tilen Jeras, Andraž Jug, Aljoša Möderndorfer, Jošt Taraniš, Dušan Teropšič), ki skozi celotno predstavo simbolizirajo bika (koreograf Sebastjan Starič). Njihovi gibi so natančni, jasni in čisti, vseh šest deluje kot celota, čeprav ima vsak svojo koreografijo. Na nekaj ključnih mestih se plesalci zdijo premalo izkoriščeni.

Ana Facchini je v svoji vlogi zavidljivo prepričljiva. Skozi monolog prepleta obsežno paleto živih čustev, njena prezenca napolni ne samo odra temveč celotno dvorano. Čeprav skoraj ves čas statično sedi na svojem mogočnem prestolu, gledalca ne izgubi niti za sekundo, ampak ga drži v večni napetosti in pričakovanju.

Scenografija (Voranc Kumar) je na videz preprosta, a zelo premišljena in mogočna. Poleg že omenjenega prestola na sredini, so na tleh še majhni okrogli robotki, ki predstavljajo otroke Evrope. Igralka je oblečena v svetleče belo-zlato večplastno krilo in suknjič enake barve, obuta je v visoke zlate škornje z visoko peto, zato njena podoba že na prvi pogled deluje veličastno in vladarsko (kostumografinja Dajana Ljubičič), kar je odlično izhodišče za upodobitev karakterja – mislim na premišljeno ujemanje zunanjosti in notranjosti osebe.

Prostor dodatno napolni avtorska glasba (Boštjan Novak). Predstavo otvori posneto otroško petje, ki mestoma zazveni celo srhljivo. Kontrast temu je končna pesem v izvedbi plesalcev z namerno nerodno koreografijo. Gre za prepletanje elementov groteske, cinizma in družbene kritike, vse to v formi nadzirane provokacije.

Na koncu se v publiko bliskovito prižge reflektor, podre se četrta stena scene in Evropa tako neposredno nagovarja gledalce. Navzoči se v tem trenutku zagotovo počutijo neprijetno in izpostavljeno. To je samo še en dokaz, da ta težka predstava nikogar ne pusti ravnodušnega. Nedvomno spodbuja razmišljanje, prevpraševanje, kritične misli o lastni identiteti ipd. To pa je gotovo osnovni namen ne le te predstave, ampak po mojem trdnem prepričanju umetniškega dela nasploh.

Evropa, mati mila je sodobna predstava, ki živi od začetka do konca. Dogajanje na odru je dinamično in tekoče, plesalci ter igralka pa so v popolni simbiozi. Dogajanje na odru gledalcem nudi dovolj izzivov, da se opredelijo do aktualnih vprašanjih, ta se prej ali slej nanašajo različne vidike sodobne Evrope, njene preteklosti in predvsem prihodnosti.