Sergeja Sever: Neizbrisna

Izbrisana, Continental film, Slovenija, 2018

Miha Mazzini, pisatelj in prejemnik številnih nagrad, se je tokrat podal na ne čisto vsakdanjo pot. Kot režiser in scenarist celovečernega slovenskega filma Izbrisana je v prepričljivo živo obliko prenesel kar svoj istoimenski družbeni roman, ki se ukvarja s problematiko t. i. »izbrisanih«. S svojo napetostjo, odkritostjo, brezkompromisnostjo ter presenetljivostjo nam film uspešno prikaže črne globine časa, ko je Slovenija začela obstajati kot samostojna država.

»Izbrisani« so bili oziroma so še prebivalci Slovenije, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev, s čimer so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene ter socialne pravice. Zanje je zato začel veljati zakon o tujcih, torej so bili obravnavani kot begunci, ki so nezakonito prečkali mejo Slovenije. Človek bi si mislil, da v današnjem času, ko se vedno bolj odkrito govori o takšnih in drugačnih stvareh, skoraj ni možnosti, da bi še obstajala kakršnakoli tabu tema, ki bi razburkala javnost. Toda »izbrisani« očitno še vedno niso predmet pogovora, o katerem bi se lahko pogovarjali prav vsak dan, saj je omenjeni film po predvajanju na RTV Slovenija naletel na negativne kritike s slovenskega političnega parketa. Film namreč prikazuje zgodbo vzgojiteljice Ane Jovanović (Judita Franković Brdar), ki ji v porodnišnici vzamejo hčerko, ker je, kljub temu, da že celo življenje živi na Slovenskem, ni v »sistemu«. Zgodba se zapleta precej hitro, vendar lahko gledalec vseeno uspešno spremlja dogajanje. Slednje nas mnogokrat spomni tudi na današnji državni »sistem« (čakanje na upravnih enotah, (ne)pomoč službe za socialno delo pomoči potrebnim, striktno opravljanje državne službe brez občutka za sočloveka, čakalne dobe ipd.). S tem so ustvarjalci v film uspešno in prikrito »zapakirali« tudi kritiko sodobne države Slovenije.

Seveda pa prepričljivega filma ni moč ustvariti brez dobrih igralcev. Judita Franković Brdar je svojo nalogo opravila z odliko. Kljub temu, da se je kot hrvaška igralka slovenščine naučila šele za film, tega, da po rodu ni Slovenka, ni mogoče ugotoviti. Njena izgovorjava je boljša od marsikaterega slovenskega igralca. S svojo odločno prezenco ter občudovanja vredno pristnostjo na gledalca naredi tako močan vtis, da ji sledi v vseh pogledih, tudi čustvenih. Ko je odločna, jezna, samozavestna, se tudi gledalec počuti tako in upa, da ji bo cilje uspelo doseči. Po neuspešnem pogajanju za hčerko, novo osebno izkaznico, intervju, v katerem bi na glas spregovorila o »izbrisanih«, gledalec sočustvuje z njo, je razočaran in žalosten. Vsakič, ko Ana na skrivaj obišče hčerko, jo podoji in spregovori nekaj besed s študentko medicine (Doroteja Nadrah), ta je poleg očeta Aninega otroka (Sebastijan Cavazza) ena redkih, ki ji pomaga, začutimo strah. To občutje ne izgine, dokler Ana neopažena ne stopi iz stranskega vhoda porodnišnice.

Film pa še zdaleč ne bi bil tako impresiven, če ne bi na čas, v katerem se je dogajala tragedija izbrisanih, opozarjali scena (Matjaž Pavlovec) ter kostumografija (Sanja Džeba). Telefonske govorilnice, stacionarni telefoni s slušalko in vrtljivo številčnico, slovenski tolarji, stari tv-sprejemniki in avtomobili, kajenje v uradnih prostorih, obleke z »dvojnimi gumbi«, ozki puliji, nakit (kič) idr. gledalca odlično uvedejo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

Pozabiti ne smemo niti na filmsko glasbo (Jura Ferina, Pavao Miholjević, Vladimir Godár), ki je očitno tehtno izbrana, saj temeljito pospeši doživljanje filmske zgodbe in Anine pozicije v njej. Pomembno vlogo imajo tudi svetlobni učinki, ti imajo največji pomen na koncu filma, ko umetelno vsebinsko opredelijo konec zgodbe, takrat namreč ugotovimo, da se je za Ano in njeno hčerko žrtvoval nekdo, od katerega tega sploh ne bi pričakovali.

Film Izbrisana je s svojim odkritim prikazom (nekoč) tabu teme postal velika konkurenca vsem prihajajočim filmom držav nekdanje jugoslovanske države, ki se ukvarjajo s skritimi zgodbami nekdanjih sodržavljanov, njihovimi usodami ter mislijo, da so nekoč bili eno, v devetdesetih pa so postali tujci v svoji lastni državi. Neizbrisna zna s svojo dovršenostjo prepričati še tako zahtevnega gledalca. Pravzaprav je škoda, da je film nekoliko prekratek, traja za današnje razmere skromnih 72 minut; to je tudi za TV predvajanje malo.