Denis Režonja: Ne bom več filmska neuspešnica

Urša Menart: Ne bom več luzerka. Cinemania group, Ljubljana, 2018.

Režiserka in obenem scenaristka drame Ne bom več luzerka z izborom aktualne problematike preprosto pridobiva pozornost mladega občinstva. Film namreč mlademu gledalcu (še posebej študentu) omogoča takojšno identifikacijo z osrednjim karakterjem, Špelo, ki se v sodobnem času muči z iskanjem zaposlitve. Omenjena tematika zaenkrat še ni pogost pojav sodobne slovenske filmske scene. Tako je filmu spodobno pripisati določeno mero kvalitete izvirnosti.

Pesimistično razpoloženje Špelinih tegob učinkovito zadiha skozi namenoma umirjeno dogajanje in upočasnjeno napetost ter skozi kompetentne montaže praznega mestnega nočnega življenja. Krepi ju še premišljena izbira dominantnih barv v kadrih. V nekaterih scenah celo dosežejo vrh s svojo intenzivnostjo in se pomešajo z meglenim ozračjem ter se s tem izkažejo za unikaten režiserski poskus filmske ustvarjalke. Melanholičnemu vzdušju in progresivni napetosti skozi določene scene pripomore tudi tišina. Pojavlja se v usklajeni meri z dinamičnimi dialogi, da ne zamori filma. Počasen tempo dogajanja v ravnotežju s koherentno urejenostjo njegove strukture v gledalcu vzbudi strpno pričakovanje po razpletu Špeline zgodbe. Tako je tudi dolžina filma ustrezna, saj je dovoljšna za ekspozicijo karakterjev in za prenos sporočila, hkrati poskrbi, da film ni razvlečen.

Dobro izbrana igralska zasedba se vlog loteva z zelo naravnim igralnim pristopom in s tem odlično uprizori značaje karakterjev ne samo neposredno preko dialogov, temveč tudi posredno preko dejanj. Karakterji so že primarno dobro konstruirani s strani scenaristke in je tako s pomočjo igralcev preprosto začutiti živost v njihovih osebnostih.

Glasbena priredba se primerno podaja s filmsko atmosfero. Skozi scene, ki prikazujejo Špelino vsakdanje življenje (opravki v mestu in službene dolžnosti), se glasba poredkoma variira. S tem skladatelj uspešno zajame monotonost Špelinega življenja, vendar ob nekaterih omenjenih scenah prične preveč izrazito eksperimentirati z neobičajnimi zvoki in tako glasba postane rahlo moteča. Manj razvit je tudi romantičen zaplet Špele. Gledalca nekoliko razočara, kajti daje občutek, da ni izpeljan do svojega zaključka, čeprav ima svoj pomen za notranji razvoj protagonistke.

Vidno je, da film namenoma nima srečnega ali tragičnega izida. Izpostavljena problematika zgodbe se namesto tega zaključi z umestno resignacijo Špele, ki se sprijazni s svojimi težavami in tako doživi notranjo preobrazbo. Malodušje ni povsem učinkovito izvedeno, namreč Špelino kočno dejanje pripelje do rahle tematske zmede. Po tem, ko junakinja z jasno odločitvijo, da bo zapustila mesto in tako tudi pustila preteklost za sabo, svojo prtljago naloži v vozilo, nenadoma opazi svoje ukradeno kolo in si ga prilasti ter se z njim zapelje v mesto. Ta končna scena daje občutek, da je ustvarjalka filma videla sijajno priložnost za humorno sceno, vendar jo je uravnala na neustrezno časovno točko. Druga možnost je, da se zaradi dveh domiselnih izbir izpeljave ni znala odločiti, katero uporabiti.

V končni fazi je dobro napisan scenarij uspešno realiziran na platnu. Progresija napetosti, umirjeno vzdušje in identifikacija z liki so značilnosti, s katerimi film izkazuje visoko kakovost. V svetovnem merilu umetniški izdelek ni neka novost, v slovenski filmski kulturi pa je vsekakor pomeni napredek.