Eva Cimerman: Na püjklu, v Dolencih na Goričkem

Feri Lainšček: Kurji pastir. Beletrina, Ljubljana, 2020.

Kurji pastir je že trideseti roman Ferija Lainščka, letošnjega dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo in vsestranskega avtorja, tokrat se snovno in problemsko vrača v svoje zgodnje otroštvo.

V odročni vasici v Prekmurju, v najrevnejši in najmanjši hiši na püjklu  živita Trejzka in Pištek, žena in mož, ki sta ju v mladosti združili revščina in ljubezen. V romanu kot glavni osebi spremljamo devetintrideset let staro mater in delavnega cestarja Pišteka, človeka z neomajno vero v lepše življenje, sanjača in nepoboljšljivega »romantika«. Čeprav sta si Trejzka in Pištek zelo različna, ju povezuje močna vez, te ne skrha niti pozna in nezaželena nosečnost. V romanu spremljamo življenje staršev, zgodbo o rojstvu nenačrtovanega otroka, ta se rojeva v revno družino, kjer bo lahko le kurji pastir, in opise majhne odročne vasice, katere prebivalci so v marsičem socialno prikrajšani. Otrokov oče se odloči, da bo sinu nudil vse, česar svoji že polnoletni hčerki Trejzki ni mogel.

Lainščkove literarne osebe prihajajo iz dna socialne lestvice in se nahajajo v eksistencialno mejnem položaju. Tudi v Kurjem pastirju ni nič drugače, saj skozi natančne in prepričljive opise bralec sledi prav takim ljudem, njihovim navadam, družbenemu okolju, odnosu do sosedov ter znancev.  

Trejzka in Pištek sta povsem usklajena s pisateljevo nedvomno naklonjenostjo ljudem, ki živijo na robu. Kljub tej socialni poziciji sta skrbna starša in dobra človeka. Trejzka, potrpežljiva, zelo verna, včasih nekoliko svojeglava in malo uporna ženska, verjame, da ji je bila nosečnost pri devetintridesetih namenjena in se odloči, da bo za otroka naredila, vse, kar je narediti mogoče. »Vse, kar mu je lahko res obljubila, je bilo, da se bo tolkla zanj in ga ne bo nikoli pustila na cedilu. Želela pa mu je seveda lahko marsikaj, saj se je smelo med želje dodajati tudi iz sanj. Grelo je z občutkom lepega in prinašalo vznemirjenje, četudi se potem ni nikoli uresničilo. Vsaj za nekaj časa je obstajalo kot obet in možnost, ali kar je bilo morda še bolj zdravilno, omogočalo je upanje, saj tod res ni bilo veliko takega, na kar bi se ob pogledu v prihodnost lahko oprl. Zato mu je še najbolj želela, da bi v življenju znal sanjati.« Daljši navedek pravzaprav odlično pokaže značaj, želje in cilje, a tudi zavedanje realnih možnosti. Pištek je strukturiran dvoplastno, hkrati je naivnež in sanjač ter človek pravil in načel, cestni delavec, ki je svoj delo ponotranjil, rekla bi, do obsedenosti – urejeno cestišče, pravi na nekem mestu, je ogledalo njega samega.

Sugestivna in iskrena pripoved bralca vodi v dolgo potlačene spomine in v njem vzbudi še neodkrita čustva. Romanu sicer manjka napetosti, a nas zgodba o otroku, ki mu življenje ne ponuja veliko možnosti, zaradi tenkočutnosti osvoji. Menim, da je velika vrednost romana v današnjem mnogokrat grobem svetu opozoriti na to, da obstaja tudi prostor odkritega čustvovanja, naklonjenosti in empatije.

Prepoznaven, mestoma nekoliko poetičen slog Ferija Lainščka tudi tokrat ne razočara. V glavnem realistična pripoved in njej ustrezen jezikovni kod (referenčni prostor, pristnost, dialektizmi, bogato besedišče), podprt s pisateljevo značilno naklonjenostjo prekmurskemu svetu, ustvarjajo diskurz o preprostem človeku, odraščajočem v revnem okolju.

To berljivo, prepričljivo in zanimivo delo bralca prevzame do te mere, da težko čaka na nadaljevanje, Kurji pastir je namreč prvo dejanje načrtovane trilogije.