Helena Zemljič: Od slavnih osemdesetih k avtorjem iz osemdesetih

Petdeset izbranih kratkih zgodb avtorjev in avtoric rojenih po letu 1980. Ur. Petra Kolmančič. Dialogi 55 / 1–2 (2019).

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih velja za čas razmaha kratke zgodbe pri nas. Takrat je nastalo tudi največ študij o raznovrstnosti kratke proze, razpravljalo se je o določitvi teoretskih meril kratke zgodbe, vzpostavljale so se delavnice pisanja kratke zgodbe itd. Po rahlemu zatišju (ki se najbolje vidi po ukinitvi nagrade fabula leta 2012) pa se literatura te vrste, vsaj tako se zdi, ponovno vrača med bralce in dobiva več pozornosti. Poleg nove nagrade za najboljšo kratkoprozno zbirko Novo mesto (od 2016) je eden od takih pokazateljev tudi precej obsežen zbir kratkih zgodb avtorjev, rojenih po 1980, ki ga prinaša prva številka letošnjih Dialogov.

Izbor obsega petdeset zgodb triindvajsetih avtorjev, ki so se s kratkoproznim prvencem že predstavili, se v kratkem bodo ali pa so se s kratko prozo pojavili vsaj v revijah. Urednica Petra Kolmančič v uredniškem uvodniku opozori, da je imela v širšem izboru kar šestdeset avtorjev, ki se tako ali drugače (ob drugih literarnih zvrsteh/vrstah) ukvarjajo tudi s pisanjem kratke proze. Ob raznolikosti piscev, prvenstveno se ukvarjajo tudi z romanom (npr. Goran Vojnović) ali poezijo (npr. Kristina Kočan), lahko spremljamo precejšnjo pestrost v njihovih kratkoproznih pisavah. V največji meri je v zbirki zagotovo zastopana kratka zgodba v svojih osnovnih zakonitostih (Trittico Ane Schnabl, Portfolijo Kristine Kočan, Pariz – Ljubljana Lare Paukovič, sklop V imenu očeta Dijane Matković, Vejkejšn Nejca Gazvode, Hansov sindrom in Sodba Tine Vrščaj), ki tematizira problematiko odnosov ali še bolj pogosto čustvene travme, nasilje ali zlorabe. Neorealističen tip (po klasifikaciji B. Bošnjak) torej prevladuje, kljub temu pa najdemo zgodbe, ki se že nagibajo k noveli (Rdeči petelin in Čebelja družina Anje Mugerli, Noli me tangere Andreja Tomažina, Pobeg Lučke Zorko, deloma morda tudi Dobra vila Nejca Gazvode in Rotko Jasmina B. Freliha) in hkrati postavljajo dodatni simbolni okvir, ta uspešno dopolni sicer realistično pripoved. Ob tem izstopajo še nekatere, ki ponudijo novo igranje s perspektivami (Pakiranje za oddih Denisa Škofiča, Apoptoza Tine Bilban), dodaten nadrealistični zasuk (Fuzija Toma Podstenška), posrečen postmodernični zgodovinski okvir (Izabela Andreja Tomažina), satirično antiutopijo (Okupacija v 25 sličicah na sekundo Gorana Vojnovića), prekmurski in prleški dialekt kot jezik pripovedovalcev (Coklaš Denisa Škofiča), igranje z ritmom in ljudskim simbolnim podobjem (Pasta madre, kvasek Nataše Krambereger, že na meji s pesmijo v prozi). Slednje razbijajo pričakovano v korpusu in s tem vsaj nakažejo resnične možnosti v okviru kratke proze. Na drugi strani pa med objavljenimi besedili še zmeraj najdemo ne posebej prepričljive pripovedi, ki delujejo bolj kot zasnutki kot dodelana in razvita zgodba (Dragi starši in Prizemljitev Nevenke Miklič Perne, Za spoznanje razprta vrata Tee Hvala, Ko jih rabiš, jih pa ni Ane Svetel); ali pa sama psihologija karakterja ne deluje zares verjetno (Gorica je naša Primoža Sturmana).

Ob tem se pojavi vprašanje, kako tak izbor pravzaprav brati. Ker so v njem tako uveljavljeni avtorji kratkoproznega pisanja kot tudi tisti, ki se s kratko prozo šele uveljavljajo, izbora seveda ne moremo jemati antologijsko, v smislu »preseka najboljše kratkoprozne produkcije zadnjih nekaj let«; nekaj zgodb je namreč tukaj objavljenih prvič. Na drugi strani je vključenih tudi veliko besedil, vzetih iz že nagrajenih zbirk, torej korpusa tudi kot predstavitev nove produkcije ne moremo sprejeti. Gre torej za kolaž, tako urednica Petre Kolmančič, dati »vpogled v stilno raznovrstnost in omogoča premislek o morebitnih skupnih izhodiščih, naravi in značilnosti pisave avtorjev in avtoric te generacije«. Pred nami so pripovedi avtorjev, ki naj bi bile reprezentativne za ta čas, verjetno tako tematsko kot stilno, s tem pa bi pokazale, da je kratka proza še daleč od izumrtja. Kljub temu pa vsak izbor že s tem, da je izbor in ne zbrana dela, vrednoti. Z uvrstitvijo teksta še neuveljavljenega pisca in hkratno izpustitvijo koga, ki že dalj časa razmeroma uspešno objavlja (pogrešam recimo zadnjo prejemnico nagrade Novo mesto Evo Markun) urednik brez dvoma uveljavlja svoja literarnoestetska merila. To je dobro, saj niti  pogostost objav niti nagrade zmeraj ne odsevajo resnične kakovosti.  A kakorkoli, vsak izbor, naj se še tako trudi biti zgolj predstavitev ali zbir, opravi vrednostno selekcijo. O tem pišem zato, ker dejansko pogrešam bolj razčlenjen uredniški uvodnik. Tak, ki bi razsvetlil merila selekcije, nesporno ključen vidik vsakega izbora.

Naj zaključim. Objavljeni korpus je nadvse dobrodošel predvsem zato, ker poudari, da po slavnih 80-ih in 90-ih tudi danes ne manjka piscev tovrstne literature. Opozori pa še na potencialno ustvarjalno energijo področja, ki ji lahko zaupamo. Kot sem že zapisala, a moram ponoviti: škoda je, da manjka strokovna opredelitev in z njo razlaga, zakaj beremo ravno ta dela, in zakaj bi se jih bilo vredno zapomniti. Po idejni plati, slogovni in jezikovni, morda tematski, problemski, ker gre za ploden literarni sinkretizem?