Patricija Sedminek: Popolna odtujenost

Popolni tujci

13. april 2019, Slovensko narodno gledališče Maribor

V Osijeku rojena režiserka Tamara Damjanović s svojim prvim režiserskim prvencem v Sloveniji počasti mariborsko dramo in po motivih filma Popolni tujci ustvari istoimensko dramo, ki združuje nezdružljivo – brutalno iskrenost in lahkotno komičnost.

Že prvih nekaj trenutkov predstave nam pove, da je sodelovanje režiserke in dramaturginje Maje Borin padlo na plodna tla. Dramaturška krivulja, ki je smiselna od začetka pa vse do konca predstave, je rezultat dobro oblikovane igre naključij. Zgodba dobi globlji, močnejši in celo nekoliko tragični ton.

Zvezdnato nebo obsije teraso, na kateri je zbranih pet prijateljev, da bi si skupaj ogledali lunin mrk. Na videz lahkotno, sproščeno, simpatično in nekoliko z vinom opojno vzdušje, ki mu ne manjka pogovora o družinskih in intimnih zadevah, prekine Eva (Maša Žilavec), Adamova žena (Tomo Tomšič), ki predlaga na videz nedolžno igrico – vsak od njih bo klice, SMS-e in MMS-e, ki bodo prihajali med njihovim druženjem delil z vsemi drugimi. Sprva zabavno, nedolžno spremljanje življenje nekoga drugega, začne postopoma razkrivati skrivnosti, ki začnejo odpirati tudi najgloblje potlačene rane. Vse, kar bi moralo ostati skrito v majhnih zaklenjenih elektronskih škatlicah, pride na plano. Ali prijatelji, če jih še lahko tako imenujemo, sploh vedo, kdo je njihov prijatelj Filip (Matevž Biber), ki svojega fanta skriva pred njimi, saj se boji obsojanja »prijateljev«. Kakšna je v resnici zveza med Danijelom (Nejc Ropert) in Blanko (Ana Urbanc)? In navsezadnje, kako da nihče ni opazil Martine stiske (Mateja Pucko), ki jo utaplja v alkoholu in ji pri tem ne more pomagati niti njen mož Aleksander (Gorazd Žilavec)?

Oseb na odru ni veliko, je pa veliko osebnosti. Svojo zmedeno, utrujeno in notranje uničeno osebnost, ki se skriva pod masko dobre matere in žene, je dobro oklestila Mateja Pucko, ki je v svoj lik najbolje ujela misli režiserke: »Vsako sodbo, za katero mislimo, da bi jo kdo drug pripisal nam – smo sami že davno pripisali sebi.« S prepričljivo mimiko in gestikulacijo, celo tonom glasu nam orisuje žensko, ki počasi razpada. V svoji ženstvenosti, v svoji vlogi matere in žene. Še tako neempatičen gledalec bo do nje vzpostavil vsaj malo sočutja, saj kljub pretirani obupanosti ostaja na meji okusnega sočutja.

Idilično vzdušje, za katerega mislimo, da ga nič ne more uničiti (pa vidimo, da lahko), je slikovito predstavil scenograf Darjan Mihajlović Cerar. Nekoliko rustikalni »piknik« prostor dodatno oživi gugalnica. Simbolno nam nihanje gugalnice »sem in tja« oriše prav celotno dogajanje – trdno se držimo, ker nas je strah, da bomo padli, a se kljub temu gibljemo. Tako nas je strah, ko se soočimo s svojimi skrivnostmi. Kajti včasih nas naše skrivnosti prisilijo, da se soočimo sami s seboj. To pa, priznamo ali ne, ni vedno prijetno. Ta neprijetnost se kaže v sklepnih dejanjih drame.

Popolni tujci so dobro zasnovana, idejno razdelana in ne preveč teatralno sugestivna drama. Dogajanje na odru je tekoče, igralci so v vlogah prepričljivi in se z njimi lahko identificiramo, tako da izgubljanja pozornosti, drama ne dopušča. Predstava pušča možnosti dialoga, kar dandanes ni zanemarljivo, predvsem za to, ker vemo, da tudi igra včasih »igra«.