Patricija Sedminek: Lov za odličnostjo!
Lov na čarovnice,
6. maj 2019, Slovensko narodno gledališče Maribor
Star znanec mariborske drame, poljski režiser Janusza Kica, je tokrat na oder postavil zgodbo politične in psihološke manipulacije in nastavil zrcalo današnji družbi.
Besedilo Arthurja Millerja je dramaturško razvil Vili Ravnjak, ki v svoji razčlembi besedila poudarja, da je Lov na čarovnice odličen »psihogram oziroma sociogram družbe, ki zabrede v popolno kolektivno paranojo in histerijo, kar posledično privede do popolnega razkroja skupnosti in vojne vseh proti vsemu«.
V puritansko pravoverni vasi Salem se vrstijo nenadne bolezni mladih deklet. V iskanju krivca se dogajanje odvije v nenadzorovano manipulativno histerijo, katere voditeljica je Abigail Williams (Liza Marijina). V svoji vlogi manipulira tudi z nami. Čeprav s svojimi gestikulacijami in res odlično (!) obrazno mimiko prikaže brezvestno žensko, s samo enim ciljem – maščevanjem, Abigail kljub njeni ostudni vlogi, celo razumemo. Ljubimka Johna Proctorja (Branko Jordan) si želi njegove ljubezni, zanj, ki je sicer prikazan kot skesani grešnik, pa ona predstavlja le začasen odmik od žene Elizabeth Proctor (Ana Urbanc), ki pooseblja žensko nedolžnost in materinstvo.
Skupina deklet ob pomoči sodnika preračunljivo igra z ljudmi in nedolžne ženske ter moške, v duhu verskega fatalizma, obtožuje čarovništva. Skrbno izbrana igralska zasedba, ki v svojih vlogah prepričljivo prikazuje globinske razsežnosti moralne plemenitosti, opominja pa tudi na grozljive kombinacije naivnosti, neizobraženosti, neumnosti in zlobe, je v svojih vlogah prepričljiva – vse od prvega do zadnjega igralca. Od prve čarovnice do zadnje nedolžne žrtve.
Kostumografija (Doris Kristić) in scenografija (Marko Japelj) sta ponovno minimalistični, kar je že nekaj časa naraščajoč trend mariborskega gledališča in to z veseljem pozdravljamo. Minimalizem namreč podarja igralske prvine, ki sicer ob pretiranem poudarku na ostalih komponentah, včasih težko pridejo do izraza. Odlična glasbena kulisa (Arturo Annecchino) ustvarja napeto vzdušje in »gotsko«, temačno atmosfero. Slednja napolni staro dvorano mariborskega gledališča in gledalca ujame v primež napetega, čutnega in, če se malce poetično izrazimo, začaranega.
V tej napeti, čeprav predvidljivi drami, ima osrednji prostor manipulacija. Izbiranje strani – dobre ali slabe, nas postavlja v dilemo. Kako daleč smo pripravljeni iti, da bi zaščitili sebe in naše bližnje? Smo pripravljeni zaradi tega opustiti etična načela?
Premislek prepuščam vam, kot ga je meni pustila odlična predstava. To je tisto, kar včasih pogrešamo. Katarzo, bi rekel Aristotel.