Sara Dobrajc: Literarni velikan Latinske Amerike

Eduardo Galeano, Knjiga objemov, Ljubljana 2010, prevajalka: Nuša Gaberšček

Eduardo Galeano (1940‒2015), urugvajski pisatelj in novinar, v delu Knjiga objemov ustvari kolaž sporočilnih samostojnih zgodb, običajno krajših od ene strani. Srečamo se z obilico žanrov, prehajajočih od mitoloških pripovedi in zgodovinskega popisa do novinarskega poročanja, anekdot, esejističnih kratkih zgodb, proze, ponekod celo poezije. Avtor izdela množico perspektiv in načinov oblikovanja vsebine ‒ nekje opazimo prvoosebno pripoved ali izpoved, drugje premi govor in tretjeosebnega pripovedovalca, občasno se pojavi tudi na videz objektiven poročevalec. Z naštetim je v prebiranje vnesena posebna dinamika, kontrast vselej prisotni umirjenosti sporočanja. Avtor s preprosto napisanimi, a pomensko izredno močnimi zgodbami sooči Latinsko Ameriko z bizarnostjo lastne zgodovine in sedanjosti. Tematsko se dotika mitologije in izvora sveta, umetnosti, literature, latinskoameriških mest, intimnega življenja ter vsakdanjosti, ekonomije, krute resničnosti in vojaške diktature, v zgodbe velikokrat vključi tudi zgodovinske osebnosti ter velike avtorje. V času urugvajske vojaške diktature (1973‒1985) Galeano živi v izgnanstvu, nekaj časa je tudi zaprt. Iz lastnih izkušenj, doživetij in birokratskih zapisnikov ustvarja presunljive zgodbe. Z orisom človeške krutosti osupne, hkrati pa ustvari neverjetno globino, podano na tako zelo dostopen način. V ospredje postavlja male ljudi, t. i. ničete »/…/ ki jih ni, čeprav so /… / ki niso človeška bitja, temveč človeška sredstva /… / ki so vredni manj kot krogla, ki jih ubije. Mestoma lirično predstavljanje vsebine omogoča svojevrsten občutek poistovetenja in čutenja, po drugi strani faktografsko navajanje podatkov razkriva brezvestnost človeštva. Avtor pogosto ironično opozarja na (še vedno aktualno) problematiko takratne sodobne družbe, temelječe na kapitalizmu, v kateri je dobro ekonomsko stanje vedno v nasprotju z dobrobitjo človeka: »/…/ Blišč ekonomije, leta lahkega zaslužka: v času največje evforije država proizvaja kokain, kavo in zločine v blaznih količinah. /…/« Z ironizacijo se loti tudi politike, zgodovinskih dejstev ali zgrešenosti človeškega razuma. Primer slednjega najdemo v Birokraciji/2, kjer povzema uradna poročila zapora Libertad (!) in predstavi gologlavega kaznjenca, kaznovanega z bivanjem v samici, ker je nepočesan vstopil v jedilnico; določenim zapisom je tako pridana humorna nota. Brez dramatičnosti razlaga nenavadno vsebino, ki kar sili v prebiranje vrstic in preboj do zaključka. Dogajanje je večinsko postavljeno v Urugvaj, Čile, Argentino, Gvatemalo, Kolumbijo in na Kubo, zaradi česar se lahko občasno znajdemo v poziciji nerazumevanja, saj je slovenskemu bralcu latinskoameriška zgodovina morda preslabo poznana. Omenjeno lahko brez večjih težav prezremo, saj živimo v dobi bliskovitega pridobivanja informacij, dostopnih le s kančkom truda. Snov Galeanove knjige nas povede v tuje kraje in na videz tuje dogajanje, ki nam morda vendarle ni tako oddaljeno. Raznoliki slogovni postopki odlično podpirajo, mestoma celo nujno dopolnjujejo vsebino ‒ kratkost zgodb ima svojevrsten učinek, način pripovedovanja pa v hipu ustvari želeno atmosfero. Svoje delo je z adekvatnim prenosom avtorjevega glasu v slovenščino izvrstno opravila tudi prevajalka. Delitev na kratka, samostojna poglavja omogoča branje z mnogimi presledki; knjiga je tako primerna za izbirčnega bralca, ki ne razpolaga z obilico časa, a ima vseeno visoka pričakovanja do književnosti. Izredna kakovost dela Galeana resnično umešča med literarne velikane Latinske Amerike.