Kaja Pšeničnik: Točka preloma ali metamorfoza lirskega subjekta
Tom Veber: Točka preloma, Kulturno društvo Mariborska Literarna družba, Maribor 2019
Točka preloma je pesniški prvenec mladega ustvarjalca Toma Vebra, ki je svoj pesniški opus doslej širil po različnih literarnih revijah – med njimi naj omenim revije Mentor, Dialogi, Poetikon in Literaturo – in s svojo poezijo dosegel celo Kitajsko.
V pesniški zbirki avtor ustvari pravi mali kolaž, tako z vidika tematike, motivike in idejnosti kot pesniških pristopov. Prosti verz, svobodna oblika, odsotnost ločil (razen končne pike) in v nekaterih primerih tudi naslovov pesmi, kažejo na modernistični slog.
Avtor poleg svojega v zbirko vpleta tudi literarno ustvarjanje drugih avtorjev, denimo pesem Vlada Kreslina, sestavljanki pesmi Srečka Kosovela in Robija Simoniška ter verze iz poezije Urše Majcen, Maje Miloševič in Esada Babačića – slednje tri postavi za mejnike med posameznimi cikli. Zbirko sestavljajo trije cikli, ki vsak na svojstven način podajajo predstavo lirskega subjekta o človeški stvarnosti, se dotikajo različnih vprašanj in s tem bralcu omogočajo refleksijo različnih tematskih polj.
Opazen je izrazit prelom med prvim (prvi cikel) in drugim (drugi in tretji cikel) delom pesniške zbirke. Avtor spremne besede, Marjan Pungartnik, to prelomnost do neke mere smiselno poveže s samim naslovom Točka preloma. V prvem ciklu, ki ga zaznamujeta liričnost in minimalizem, so zbrane kratkoverzne pesmi, monostihi, fragmenti in skice. Fragmentarnost bralcu omogoča lastno interpretacijo in razumevanje stihov ter ga na ta način sili k sooblikovanju kompleksnosti. Pesnik estetski učinek dosega z oblikovanjem (pogosto barvnih) epitetonov, ki mestoma prehajajo v sinestezije, sicer pa je moč opaziti odsotnost tradicionalnih stilno-retoričnih figur.
Drugi in tretji cikel bralcu predstavita popolnoma drugačno poezijo; pesmi se podaljšajo in tako napravijo prostor družbeni kritičnosti kot skupnemu imenovalcu drugega dela zbirke. Liričnost iz prvega cikla nadomesti izrazita pripovednost, za katero so značilne nezadržanost, odkritost in neposrednost. Odkrito pesniško izpoved prepoznamo v vulgarnem jeziku, ki poudarja vulgarni tematiko in motiviko predvsem drugega cikla. Številne pesmi tega cikla so napisane kot provokacije: pred bralca postavljajo različne stereotipne podobe in zraven njih ogledalo, ki čaka, ali bo odsev bralca v njem potrdil predstavljeno podobo, ali bo bralec zrcalo v jezi obmetal s kritikami sodobne (slovenske) družbe ter se tako približal svojstvenosti lirskega subjekta. Prav v provokativnosti in izzivalnosti vidim presežek Vebrove poezije; avtor namreč na lahkoten način, z zdravo mero cinizma izredno prodorno in uspešno doseže bralčevo poglobljeno družbeno in samorefleksijo.
Bralec je skozi celotno pesniško zbirko priča svojevrstni metamorfozi lirskega subjekta. Ta je najbolj izrazita prav v drugem ciklu, ko lirski subjekt iz razmišljujočega, rahlo zadržanega prehaja v ostrega, odkritega in komunikativnega družbenega kritika, ki nagovarja, sporoča, ozavešča.
Točko preloma odlikuje pestra družbeno-kritična (in zato aktualna) tematika. Lirski subjekt skozi satiro nase nadeva Chanelova oblačila, se naslaja ob pitju precenjenega belega vina, zahaja v razkošne restavracije in s tem kaže podobo današnje kapitalistične družbe in posameznika v njej. V pesmi Oportunist avtor obravnava pred časom razvpit in še zmeraj aktualen pojav patološkega narcisizma, v Irskih fantih slika stereotipno podobo moškega pripadnika delavskega razreda, v pesmih Umetniki, Pesem in Mojster pretresa bivanjsko in idejno problematiko slovenskega umetnika oziroma pesnika, v pesmih Irska, Nekega dne bom zrel in Dan po tem pa se dotika perečega vprašanja spolne usmerjenosti in LGBT skupnosti. Nekatere pesmi iz drugega in tretjega cikla lahko zaradi narativnosti in občasne fabulativnosti označimo kot pesmi v prozi.
Poezija Toma Vebra je izrazito dialoška, na kar kažeta fragmentarnost v prvem delu in govorniška struktura pesmi v drugem delu. Avtor tako bralca v prvem delu implicitno nagovarja k zapolnjevanju in dopolnjevanju sporočanjskih vrzeli skic, ga v pesmi V tej pesmi zame ni prostora neposredno nagovarja, v drugem delu pa v dialog stopa prav tako preko neposrednih nagovorov in vprašanj, hkrati pa k dialoškosti prispevajo izrazita, ostra družbenokritična sporočila, ki sama po sebi narekujejo vsaj bežen miselni odziv. Na dialoškost kaže tudi raba osebnih glagolskih oblik: v drugem in tretjem ciklu so pogosti neposredni nagovori v drugi osebi ednine ter množine. Neredke so tudi izpovedi lirskega subjekta v prvi osebi množine; bralca implicitno, vendar prav tako, vključujejo v razpravo.
Vebrova pesniška zbirka je – z ozirom, da gre za prvenec – zavidanja vredno delo. Z njim je na idejni, problemski in slogovni ravni dokazal nesporno izbrušenost, ki jo dokazujejo vešče prekrivanje osebnega in družbeno-aktualnega, izčiščeno miselno stališče avtorja in njegov prepoznavni slog, ustvarjen s premišljenim izborom različnih jezikovnih leg, logično uporabo sodobnih ustvarjalnih postopkov ter prehajanjem med poezijo in prozo.