Patricija Sedminek: Krila – v stanju letenja ali mirovanja
Krila golobice, SNG Maribor, 2019
Režiser Matjaž Berger prvič razpira krila na odru Narodnega gledališča Maribor z uprizoritvijo po romanu Henryja Jamesa – Krila golobice.
Eva Mahkovic je z adaptacijo romana Krila golobice odlično prikazala besedno umetnino Henryja Jamesa. Na videz preprosta zgodba z ljubezenskim trikotnikom je v okviru kompleksno podanih perspektiv posameznih likov vse prej kot enostavna za odrsko adaptacijo.
Kate Croy (Nataša Matjašec Roškar) je mlada intelektualka, ki že s svojo pojavo izraža moč, kot pravi Milly: »S svojo resnično popolnostjo je Kate izzivala vse, kar je bilo pri meni najbolj smrtno.«
Nasproti Kate imamo mlado Milly Theale (Eva Kraš), bolestno Američanko, ki v svojem privilegiranem življenju nima tistega, po čemer hrepeni – ljubezni. Obe ljubita istega moškega, Mertona Densherja (Petja Labović). Reven novinar ne ustreza merilom Maud Lowder (Ksenija Mišič), ki je varovanka svoje nečakinje Kate in jo želi videti »čisto na vrhu in ožarjeno s sijem.«
Poleg tete Maud zrcalo mladima Kate in Milly nastavlja še Millyjina starejša gardedama Susan Stringham (Minca Lorenci). Ovdovela gospa skrbi za Milly in je prijateljica tete Maud še iz šolskih dni. Ker je Milly bogata, bolna in poleg tega še zaljubljena v Metona, slednji s svojo zaročenko Kate sestavi načrt. Zapeljal naj bi Milly, se z njo poročil, ko bo umrla, pa mu bo zapustila ves denar. Načrt je skoraj uničen, ko Merton podvomi v etičnost svojih dejanj.
Odrska scena je preprosta, toda premišljena. Marko Japelj skupaj s kostumografom Alanom Hraniteljem ustvarja občutek hladnosti, distanciranosti in nepomembnosti zunanjega dogajanja za podkrepitev fabule. Igralci, odeti v preprosto črnino, stopničasta diagonala in minimalistični pripomočki, so pokazatelj popolne zreduciranosti zunanjega dogajanja. Gledalec tako svojo pozornost lažje usmerja na gledališke like, na njihovo prezenco in razmerje beseda-telo-gesta. Osebe so postavljene na oder – pripovedovalec (tudi gledalec) opazuje, kaj se z njimi dogaja. Najbolj prepričljivo in karaterizirano dovršeno je prikazana teta Maud. Ksenija Miščić z vlogo tete Maud ujame pravo mero aristokratske prefinjenosti in vzvišenosti, zato je kljub njenim spletkam, gledalec ne sovraži, marveč morebiti goji do nje celo – razumevanje. Kate, Merton in Milly odlično obvladujejo prostor. Njihov gib je usklajen z besedo, lahko bi celo rekli, da ni ničesar odvečnega.
Adaptacija je kompleksna, saj liki ne govorijo samo iz sebe, marveč govorijo tudi o sebi. Komentirajo svoje besede in dejanja. Nekateri igralci zmorejo to ločevanje med izreko in opisom dejanja opraviti bolj razmejeno ter subtilno, pri drugih imamo občutek, kot da meje ni in se govor osebe zliva z opisom dejanja.
Gledalca lahko zmoti, da pripovedovalec, ki je kar Henry James (Pavle Ravnohrib) sam, že v uvodnem začetku napove zaplet in razplet zgodbe. Ob tem bi morda lahko dobili občutek podcenjenosti, saj gledalec zmore slediti fabuli in jo razumeti brez uvodne pojasnitve. Enostavna je enostavna, čemu torej pripovedovalec, bi se lahko vprašali. Odgovor se nam ponudi sam, ko premislimo okoliščine, te pripovedovalec stopnjuje. Dogajanju na odru, s svojimi dopolnjevanji, dodaja in odvzema napetost, premišljenost.
V prizoru, kjer je že znano, da je Milly umrla, nas pripovedovalec vodi k razmisleku, kdo je pravzaprav golobica – naslovna junakinja drame. To je vprašanje, ki si ga gledalec lahko zastavi že med predstavo, odgovora pa mu ne ponudi niti njen konec. Gre za odlično režiserjevo potezo. Gledalec se med možnostmi – Milly, Kate ali Merton – odloči za svojo. Zanimivo je, da je prav vsaka izbira argumentirana. Sprva bi lahko rekli, da je to Milly, saj jo je Kate največkrat primerjala ravno z golobico. Teta Maud omeni, da bi lahko bil golobica tudi Merton, ki želi pobegniti vsemu in postavi Kate pred nemogočo izbiro. V zadnjem prizoru se kot morebitna golobica razkrije še Kate, ta je s svojimi »krili« prekrivala Mertona in Milly, a je odletela, ko je bila postavljena pred izbiro.
Predstava nudi drugačno gledališko izkušnjo, kot smo jih vajeni sicer, saj se ne skriva za bliščem, glasbo, velikimi rekviziti ali mogočno odrsko postavitvijo, pač pa od gledalca zahteva predano zaznavanje besedne umetnine. Od posameznega gledalca pa je odvisno ali ji bo prisluhnil in se prepustil refleksiji ter premisleku metaforičnih »kril« ali ne.