Sara Dobrajc: Esejistični met
Predstavitev knjige esejev Podaja v prazno Boštjana Narata, MMC Kibla, 14. marec 2019
V četrtek, 18. marca 2019, je v razstavišču Kibla potekala predstavitev druge knjige esejev Boštjana Narata, Podaja v prazno. Avtor je idejni vodja skupine Katalena, filozof, kolumnist, TV moderator, kantavtor in esejist, ki je za svoj prvenec Partija prejel nominacijo za Rožančevo nagrado leta 2014.
Podajo v prazno začenja z istoimenskim esejem, ki je hkrati uvod in zaključek celotne zbirke. Na treh straneh povzame smisel svojega početja, ki ga primerja s Hail Mary pass, podajo v prazno, pri kateri podajalec slepo vrže žogo in upa, da jo bo kdo ujel. »Zagata je v resnici življenjska, tako rekoč bivanjska. /…/ Ali je kdo tam, na oni strani? In če je: Kdo je to? Me bo razumel? Kako bo sprejel to, kar dajem od sebe? Kaj vse se bo ‘izgubilo s prevodom’?«
Avtor je na predstavitvenem večeru svoje novo delo postavil v nekoliko širši kontekst; ob neposrednem stiku s potencialnimi »lovilci« je orisal lastne življenjske izkušnje in povode za nastanek esejev. Na prireditvi je prevladovalo sproščeno kavarniško vzdušje. Kavarniško v smislu dunajskega družabnega prostora iz začetka 20. stoletja, kjer je naročilo služilo kot vstopnica v navdihujočo atmosfero in kjer so na Thonetovih stolih svoje zatočišče našli književniki in bralci. Skupino ljudi, ki se je stoletje kasneje zbrala med umetninami Kible, je vodil podoben interes ‒ želja po kvalitetno preživetem večeru ob predstavitvi knjige in razpravljanju o literaturi. Boštjan Narat in povezovalec Nino Flisar sta ustvarila razgiban pogovor, v katerem je glavno besedo, kot se od tovrstnega literarnega dogodka pričakuje, prevzel avtor. Flisar je zastavljal umestna in premišljena vprašanja, na katera smo pričujoči prejeli jasne ter oprijemljive odgovore. Umirjeno je usmerjal pogovor in poskrbel za gladko prehajanje med temami. Kljub občasnim zastranitvam, v katerih smo med drugim dobili vpogled v skorajda »svetovno znamenitost« birokracijo, je bilo moč slediti zastavljeni rdeči niti. Narat je v pogovor vključil mnoge življenjske prigode in situacije, ki so s svojo ironijo poskrbele za ravno pravo količino humorja. Primerjal je neposreden odziv pri glasbi in pisanje, ki je bolj osamljen posel. Paradoks literature je predstavil kot komunikacijo med dvema, ki si ne delita prostora in časa, pri čemer je aluzija nanj tudi sam naslov knjige. Ob refleksiji o lastnem prebiranju literature je podal razmišljanje o potrebnosti neciljnega branja, ki ustvarja »osebni arhiv«.
S Flisarjem sta v toku pogovora preletela knjigo in se dotaknila slogovnih ter tematskih značilnosti esejev. Ob koncu večera so bili poslušalci povabljeni k vprašanjem in razvila se je živahna debata. Celotna prireditev je bila izvedena profesionalno, a hkrati izredno dostopno. Nastopajoča sta poskrbela za prijetno in zaokroženo srečanje, ki je morebitnim bralcem približalo avtorja ter njegovo delo; menim, da se je s slednjim uresničil glavni smisel dogodka. Z zaključkom predstavitve je bila knjiga dokončno vržena v branje; Boštjan Narat pa za svoj met prevzema polno odgovornost.