Danijela Sekej: Nóra v okovih znanega, nôra v lovljenju svobode

Nora (Hiša lutk),
Druga scena, Amfiteater II. gimnazije Maribor, 1. aprila 2019

 »Da bi jaz zastrupljala dom.« S to povedjo se med nanašanjem rdeče šminke z različnimi govornimi legami, intonacijo in poudarki poigravajo štirje Norini notranji glasovi ter nas s tem uvedejo v dogajanje pred odrsko zaveso v Amfiteatru na II. gimnaziji.

Odrsko dogajanje je razdeljeno na dva dogajalna prostora – pred zaveso in za njo. Preden nas gledalce spustijo v Norin črno-beli dom – tak, brez vmesnih odtenkov, je očitno tudi njen zakon – nas v užitek krika po iskanju sebe popeljejo Norini notranji glasovi, ki svoje prizore odigrajo pred odrsko zaveso. Scenski rekviziti na tej strani zavese so močno simbolni, napovedujejo in hkrati zaokrožajo ves dogajalni lok: rdeč balon na vrvici, ta požene dogajanje, (sprva s pregrinjalom zakriti) zlata ptičja kletka in sekira.

Norini notranji glasovi – z očitno dobro ogretimi govornimi aparati, jasno dikcijo, zborno izreko in s skladnimi gibi jih upodobijo Ivana Kocutar, Julija Koletnik, Ajša Mara Kacjan in Nika Lesjak – nam slikajo viharjenje Norinih (nasprotujočih si) misli, obenem pa se znajdejo tudi v vlogi pripovedovalk dogajanja. Ta uprizoritev Hiše lutk namreč ni popolnoma zvesta Ibsenovi literarni predlogi, marveč to predela na način, da ohrani nekaj reprezentativnih prizorov iz drame in ključne tri akterje: Noro, Torvalda in Krogstada. Preostalo dogajanje iz originalnega zapisa nam v tej uprizoritvi z igro, gibom, govorom in s plesom v svoji pripovedovalski vlogi približajo Norini notranji glasovi, ki so nepogrešljivi pri gradaciji napetosti ter dogajanja nasploh. Dramatičnost njihovih figur podpirata glasba in luči. Tako na primer divji božični ples notranjih glasov na boj pozivajočo Bregovićevo pesem Kalašnikov ob bliskajoči igri luči – ogled epileptikom odsvetovan! – dovolj povedno in ne nazadnje tudi simbolno naznanja približevanje vrhu (Norinega notranjega) dogajanja. Da pa notranji glasovi ne ostanejo zgolj v narativni vlogi, jih kostumografija z uniformno obleko vizualno poveže z glavnim ženskim likom, kolikor ni to že dovolj nazorno izraženo s proksemiko, (skupnim) gibanjem po prostoru in z Noro usklajenimi kretnjami.

Norin lik upodobi Mila Kotnik, ki prepričljivo zmore biti krhek »škrjanček« z ljubkim žgolečim glasom, ta črpa tudi iz prikupne užaljenosti, enako impresivna pa je v silovitosti prečenja v bolj neizprosna čustvena stanja; po končnem prizoru pretrese publiko s srepim, odločnim pogledom. Potencial kontrastiranja Miline igre najbrž pride do izraza tudi zahvaljujoč režiji in priredbi Lane Krmelj (mentorstvo režije: Jan Krmelj). Najočitneje razpon igralskih odzivov glavne igralke vidimo v paralelizmu prizorov z lovljenjem – medtem ko gre pri prvem lovljenju za lahkotno igrivost med Noro in Torvaldom (Timotej Gril), gre pri drugem za reakcijo na resno Krogstadovo (Filip Borec) grožnjo po končanju Norinega življenja, kot ga je poznala dotlej. Slednji prizor se celo trikrat ponovi in Nori daje priložnost različnih scenarijev, vendar nobena od ostalih dveh možnosti ne bi dovolj katarzično osvobodila nje kot ženske. Ob koncu predstave se gledalec lahko vpraša, ali je naježenost zgolj učinek Miline fantastične, globoko vživete igre ali pa se je v njem prebudilo objokovanje vrojenega občutka arhetipskega dojemanja ženske vloge, zreducirane na zgledno ženo in mater. Ta danes morda obstaja v nekoliko subtilnejši intenziteti kot v Ibsenovih časih, je pa občutek preveč domač, da bi lahko govorili o njegovi preživelosti.

Sporočilo drame iščemo v aktualizirani ideji o Norinem zavržnem, nemoralnem, sramotnem dejanju. Kaj bi morala ženska sodobnega časa storiti, da bi njeno ravnanje opredelili za tako? Nora pozira gola in te fotografije proda Krogstadu, da bi s samostojno prisluženim denarjem možu Torvaldu povrnila zdravje. Nora s tem postane le sredstvo za igro moči med moškima. In čeprav se je slekla Nora, gre pri tem dejanju prvenstveno za rušenje moževega ugleda, in ne toliko njenega. Na tej točki šele pride do pravega razgaljenja: vrednost ženske se meri po tem, koliko koristi prinaša in koliko sramote odnaša svojemu moškemu. To se očitno kaže tudi v spremenljivih, prepričljivo odigranih Torvaldovih odzivih, te pa dirigira Krogstadova (ne)izsiljevalska volja.

Nora sklene oditi. Priklenjena na izgubo vsega poznanega, ampak ravno zato osvobojena, je Nora presekala z ujetostjo v čas, ki jo je zatiral. Naj tako razumemo balon, napolnjen z rdečo barvo, ves čas od prvega tiktakajočega nihaja naprej ga gledamo viseti sredi odra? Naj ga razumemo kot maternico, ki jo je Nora s sekiro in v krvavih madežih končno ločila od popkovine? V vsakem primeru se je Nora osvobodila in vzniknila kot človek takrat, ko se je odrekla predpisanim družbenim vlogam, zlaganosti v zakonu in lažni varnosti zlate kletke. Kako izprijeno! Izprazniti se do niča, da postaneš človek, oseba. Je ta absurd nadčasoven ali ga je sodobna družba vendarle sposobna preseči? Ogled priporočam že zaradi navdihov, ki vodijo do teh premislekov; če pa hlepite po celoviti estetski umetniški izkušnji, pa je obisk predstave za vas še toliko nujnejši.