Danijela Sekej: Polnokrvnost teme

Erika VOUK, 2018: Ta dan. Maribor: Založba Pivec.

Že pred menoj so ugotovili, da pesniški izraz Erike Vouk »izpisuje eno in isto pesem, obenem pa čedalje bolj razširja in poglablja svojo poetiko«. In če je Erika v svojem pesniškem izrazu doslej upovedovala predvsem eros, ga tokrat z zbirko Ta dan zaokroža z njegovim nerazdružljivim parom – s tanatosom.

Kontinuiteto s predhodno pesniško zbirko Lasa pur dir iz leta 2013 nakazuje omemba kraja in datuma nastanka vsake od 15 pesmi, objavljenih v zbirki Ta dan. Tako te kot tiste iz predhodne zbirke so večinoma napisane na Belem križu, nekatere od njih začete v Mariboru, dokončane pa vse v primorskem kraju avtoričinega pesniškega navdiha. Nastajale so od 26. julija 2013 do marca 2016. Po tej plati izstopa pesem Barka, ki bi jo že po naslovu zlahka asociativno povezali z obmorskimi kraji, vendar zanjo velja, da kraj in čas nastanka nista zabeležena. To odločitev lahko razumemo tudi kot hoteni vzgib, ta z nekaj domišljije – podprte z (najbrž) uredniškim posegom, da so sicer pesmi v zbirki objavljene po kronološkem redu časa njihovega nastanka, Barka pa je po tej logiki umeščena med baladi Čas in Kačji kamen, tj. med 4., 5., 6. september 2015 ter 10., 11. september 2015 – že prerašča v simbolni pomen. V vseh pokrajinah in časih življenja namreč barke zibljejo umrle/ranjene pomorščake. Druge sodimo le po njihovih vidnih rezultatih, uzreti njihove resnične rane je mogoče le z notranjim uvidom, ta pa ni nujno zmeraj v moči naših avtonomnih prizadevanj, kajti noč ima svojo resnico.

Namigovanje na sile, ki delujejo mimo naših načrtov, in mračnejšo podobo pesmi napove že literarnozvrstni podnaslov zbirke: balade. Na nekaterih mestih bolj izpovedno, na spet drugih bolj pripovedno Voukova v jedrnatem, zgoščenem, izčiščenem slogu postopoma ustvarja temačno vzdušje, ki vrhunec doživi v smrti. Ta se ne zgodi nenadoma: je proces, potovanje, je dolgo umiral in trikrat umrl, je pojemajoče prehajanje, zasmrtje, je zmaga nad časom, ta omejuje doseganje tùzémskih idealov, brezčasje onstran diha, in tudi vsakodnevno usihanje v lovljenju iluzije po preživetju, za golo življenje številne družine // za hiranje v zemlji domači.

V pesmih Erike Vouk, zapisanih v tradicionalni baladni obliki, se srečamo z njeno ustaljeno floro, favno, arhitekturo in naravo (šipek, češmin, jasmin, oljka, kršje, ruj, pinije, čajke, bube sviloprejke, galebi, zidana hiša, barka, klopca, oboki, morje, plima, nebo, tolmun), te znova ustvarjalno poveže v tekoč verzni ritem, ki ga nadgradi z rimami in asonancami. Slednje pa niso tam zgolj v podporo zvočnosti in metriki, temveč semantično zaokrožajo verz, kitico in/ali pesem; lahko pa verz oziroma pesem odpirajo v nove sfere metaforičnosti (ali oboje hkrati).

Balade lahko označimo za lirsko-epske, čeprav oba od elementov nista enakomerno zastopana v vseh pesmih niti med njima zmeraj ni jasne ločnice. Mestoma se zdi, da je objekt govora pesniškega subjekta/pripovedovalca lastna subjektiviteta, zato ne moremo scela izključiti možnosti, da v nekaterih baladah nastopa lirski subjekt, čeprav se ta večinoma zelo spretno skriva za tretjeosebnim govorom. Baladi z drugoosebnim govorom, za kateri bi morda pričakovali več izlitih občutij, se zdita še najbolj fabulativno povedni (Orfeju, Balada za Aurelijo Candolini). Spet pa lahko zasluge za to deloma pripišemo našemu mitološkemu praspominu. Poleg naslona na antično mitologijo (Orfej, Evridika, Ojdip) je v ozadju nastajanja balad prav tako precej elementov iz ljudskega pesništva. Ravno zato se baladni ritem v pesmih zdi še toliko nujnejši, obenem pa spontan in naraven, četudi mora pesnica ob svojih kreativnih sklopih na to posebej opozoriti z naglasnimi znamenji (Zatópató). Ritmičnost nekaterih balad Voukova poudari tudi z refrenom, eden mora biti črn, kjer so drugi beli, ali še bolje s paralelizmi v funkciji refrena, ti pa poleg ohranjanja ritma hkrati še stopnjujejo dogajanje, In dvanajst senčnih mož za njo. /…/ In dvanajst senčnih duš za njo. /…/ Za dvanajst senčnih duš in njo.

Čeprav zvrstnost pesniške oblike terja temačnost in evocira nesrečne konce, lahko v petnajstih pesmih vendarle najdemo tudi optimizem, vitalnost, kljubovalnost in »željo po še«. Kako se izničenje/uničenje rado druži s strastjo, ponazori besedna zveza v baladi Kačji kamen: visoki falusi cipres. Pokopani plodovitost in strast vendarle preglašajo tihe prošnje nepotešenih zaljubljencev. Impulz strasti še ni zamrl, dokler bo tanatos, bo tudi eros. V tem duhu Voukova zbirko tudi zaključi, ne ravno s pesmijo, bolj z nenaslovljenim verznim zapisom: Kako jo je ljubil temnordeče. // Ta dan. S tem morda opominja na svojo pesniško zbirko Rubin (2008), prežeto z energijo erosa, ki »todnevni« tanatos nezdružljivo, a vendar nerazdružljivo priklenja nase. Navsezadnje »ta dan« čaka vse nas, pričujočo pesniško zbirko Erike Vouk razumimo kot poziv, naj nas ta, ko naposled prispe, zaloti polnokrvne. Knjiga brez dvoma spada na seznam obveznega domačega branja.