Helena Zemljič: Pripoved o boju kot vrlini

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji: pripoved v setvenem koledarju.

LUD Literatura. Ljubljana, 2017.

Primerljivi hektarji niso resnični hektarji in skoraj nič nimajo opraviti z merami na površini njive. Ne, pri primerljivih hektarjih gre zgolj za produkcijo in produkcija se v tem navideznem svetu primerja s produkcijo drugih. Bolj natančnega in nazornega naslova si nov roman Nataše Kramberger skorajda ne bi mogel želeti. V ironičnem in humornem smislu, ki ga tudi premore, seveda.  

V svojem tretjem romanu je Nataša Kramberger zaposlena z okoljem, ki jo obdaja, tokrat je teža dogajanja v Jurovskem Dolu, vsake toliko pa se skupaj z njo preselimo tudi v Berlin. Pripoveduje o pisateljici, ki po spletu okoliščin prevzame precej zapuščeno kmetijo. Svoje otroštvo je sicer preživela na kmetiji, nikoli pa se s kmetovanjem ni zares ukvarjala. Njen podvig tudi zato skorajda vsi obsodijo na propad, izkaže se, da se je proti njej zarotila narava, birokracija, v njen uspeh pa dvomi celo babica, ki ji sicer z rahlo zbadljivimi, vendar dobronamernimi nasveti pomaga. Ne gre pa zgolj za popis življenja neke kmetije, Nataša Kramberger medtem vseskozi uspešno krmari še med ekološko in literarno tematiko, ti sta navidezno sicer v nasprotju, vendar se kmalu izkaže, da pripovedovalka na vseh področjih svojega življenja bije bolj ali manj enak boj z mlini na veter. Ob kombiniranju mestnega in kmečkega okolja niti enkrat ne zapade v klišeje ali idealizacijo enega ali drugega. Na kmetiji opiše nahajališče smeti, ki ga najdejo ob iskanju ilovice za cimpračo, prav tako ne prizanaša kmetom, te pogosto opiše kot velike porabnike umetnih gnojil. Na drugi strani zariše karakter mestne prijateljice, sicer strastne zagovornice ekološke pridelave, ki zavrne njena domača jabolka kot popolnoma neokusna.

Med tematikami preskakuje na odločilnih mestih in tako ustvarja ravno pravo mero suspenza, ob tem pa s preskokom pokaže na podobnost ali navidezno nasprotje med njimi. Odločilno vlogo pri gradnji romana ima čas, ki ne teče linearno, temveč ciklično. Romanopiska sledi naravnemu krogotoku, torej prehajanju letnih časov, dogodki pa se pred nami vrstijo neurejeno glede na leto dogajanja, temveč jih povezujejo meseci. Ravno zato tudi podnaslov romana – Pripoved v setvenem koledarju. Pred nami se pripoved namreč razpre skorajda kot družinski album, kjer so stare fotografije (na primer dogodki iz življenja babice in dedka ali pripovedovalkinega otroštva) pomešane z novimi, skupaj pa sestavljajo univerzalno zgodbo življenja. Ravno odločitev za takšno sestavo pripovedi roman postavlja nivoje više nad avtobiografijo (za kar bi lahko sklepali, da gre vsaj deloma, če sklepamo po življenju Nataše Kramberger), roman pa pretvorijo v vsesplošno prevpraševanje posameznika sredi kolesja dogodkov, ki se kljub njegovi volji odvijajo sami od sebe.

Premišljeno strukturo dopolnjuje tudi slog, ki dodatno izostri vtis, da smo ujeti v mitološkem času, kjer se spremembe merijo glede na prebujanje in ohlajanje zemlje. Kot smo pri Nataši Kramberger navajeni je izrazito poetičen, ponuja nam obilico ponavljanj, izvirnih primer (»Od junija do novembra so z njih padali sadeži srčastih oblik in očarljivih barv, /…/. Bilo jih je malo, skoraj drobiž, ki je mežikal iz trave kakor renesančna slikarija.«), ljudske ritmike jezika, nekatera poglavja pa so celo zgrajena preko ponavljajočega refrena (»Ampak kmetje morajo delati.«, »Kje si, voda?«). Vezno tkivo med posameznimi slikami tako postanejo delci dialogov ali pripovedovalkini premisleki, ti so hkrati asociativna mesta, ki vodijo od ene podobe do druge, obenem pa delujejo kot zaklinjanja ali na nekaterih mestih molitve. Slogovni učinek ljudskih pripovedi je dopolnjen tudi s samo vsebino. Pojavljajo se rojenice, te pripovedovalki napovejo usodo svinjske pastirice, kurje pastirice, kravje vodnice in zgodbe, »ki bi jo bilo treba pošteno povedati«. V pripoved vpleta ljudske vraže, kot je »mrtvaška banda«, ki kliče v smrt, ter biblično zgodbo o izgonu iz raja. Tako slog kot vsebinski elementi se stkejo v premišljeno celoto, kjer poetičnost zapisa ni zgolj okras, temveč upravičeni pripovedni postopek.  

Kljub poetiziranemu slogu in strukturi poglavji, ta mestoma spominjajo na pesmi v prozi, Nataša Kramberger najde prava mesta za dialoge. Zapisani so v knjižni slovenščini, občasno jih obogati tudi s kakšnim narečnim izrazom, frazemom ali stavkom (»janka«, »piceki«, »šekasto«, »čreva na plot, kri v luft«, »póložnik, ki je smrdel ko tajfl in ni bil dober za nič«).  Pogosto so taki izrazi v vlogi komičnega elementa, ki jih je tudi sicer v besedilu vse polno. Pripovedovalka namreč nikoli ne zapade v popolni brezup, četudi se včasih zdi, da je situacija nerešljiva. Recimo, ko njene slive, ki prestanejo ogromno preizkušenj, napade še srnjak, ga poskuša precej neuspešno odgnati: »Na tečaju biodinamičnega kmetovanja so nam rekli, da se moramo mediativno ukvarjati z divjadjo. Živali so dojemljive za sugestijo. Brez sovraštva se je treba z njimi pogovarjati v mislih in jih skušati prepričati, naj ne povzročajo škode na naših kulturah. Skomignem z rameni. Telepatija očitno ne deluje. Pred sabo imam nedojemljivega arogantnega kretena.« S težavami se pogosto spoprijema z ironijo, nikoli pa ne gre za vzvišenost nad situacijo ali cinizem, temveč ohranja vitalističen pogled na svet.

Kot vse ostalo ji tudi primerljivi hektarji in vsespošna kapitalistična zahteva po produktivnosti, ki ne upošteva gnezd v duplinah dreves in naravno razraslost robid, ne odvzamejo zagona. Ob koncu romana, ko se sooči s kontrolorjem kmetijskih površin, kot bralci namreč vemo, da za tistim septembrom pride nov oktober, nova zima in nova pomlad. Kjub zaključku, da je navsezadnje (le) pisateljica, ostaja univerzalna ideja romana (na kakršnem koli področju že) precej jasna: »Boj je vrlina.«, prav tako pa prepriča, da si roman ob novem kolobarju zasluži ponovno branje.