Helena Zemljič: Drug jezik, ujet v sanje

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku. Škuc. Ljubljana, 2018.

Če smo se od Banalij že navadili proznega ritma Mozetičeve poezije, se lahko pri njegovi najnovejši zbirki Sanje v drugem jeziku sprostimo ob pesmih v prozi, ki nas v enakomernem ritmu pripeljejo do konca. Vse prej pa to tudi pomeni, da bo vsebina sproščujoča. Mozetič ponovno na široko odpira vrata v svet homoerotične ljubezni, le da so ta vrata tokrat sestavljena iz precej morastih sanj.

Na prvi pogled in ob branju prve pesmi zbirka daje občutek, da so pred nami dnevniški zapiski gejevskega življenja. K temu še dodatno pripomore zunanja oblika pesmi v prozi, ki imajo namesto naslova na začetku v spodnjem desnem kotu pripis, kot bi bil glavni motiv pesmi ali posvetilo, pogosto so to pripisi imena oseb, dopisani naknadno, v želji po razjasnitvi ali podčrtanju glavne ideje. Tako dobimo glavno vodilo za branje pesmi, kar je po navadi sicer naslov na začetku, šele po branju celotne pesmi, bralca pa tako povabijo, da tokrat z naslovom v mislih pesem prebere še enkrat. Ti »podpesemski« naslovi so tako večinoma zgolj izluščena ideja pesmi kot: tekmovanje, vodilni motiv in simbol pesmi: plašček ali še najbolj pogosto ime in priimek osebe, na katero se pesem nanaša in/ali mu je namenjena: Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Juan Goytisolo, Jean Genet itd. Pogosto osebe tako ali drugače nastopajo na umetniškem polju, pesmi pa lahko beremo preprosto kot njim posvečene ali kopljemo dlje, Mozetič namreč v vsaki pesmi začrta njihovo osebnost, delo ali kako drugo povezavo z lirskim subjektom. Čeprav pa vseh osebnosti ne (pre)poznamo, ne moremo spregledati skupne lastnosti vseh akterjev. Vsi navedeni so že mrtvi.

To nas privede do druge pomembne povezovalne niti zbirke, ki jo napoveduje naslov. Že z drugo pesmijo v zbirki nas Mozetič popelje v »drug jezik«, ki ga lahko skladno z omenjenimi osebami razumemo kot jezik mrtvih, zagotovo pa je to jezik morečega sanjskega sveta. Vse pesmi, razen prve, so grajene izrazito po sanjski logiki. Torej, nič, kar se lirskemu subjektu zgodi, naj je še tako absurdno, v tem univerzumu za lirski subjekt ni vprašljivo. Skupaj z njim smo tako primorani sprejeti resničnost, ko njegovega ljubimca iz postelje odnese roka in ga vrne po kosih: »Ogromna roka, večja od žerjava, te prime s prsti, in potegne iz mojega objema, dvigne, te zaluča skozi okno, potem izgine. Slišim glas: Esta noche yo me pongo en tus manos. Skozi okno začne pihati, ogromna roka se vrača, strah me je, razklene prsta in na posteljo mi pade tvoja noga.« (iz pesmi žerjav).V pesmi rasist se znajdemo na zabavi, na kateri lirski subjekt spozna starše svojega temnopoltega partnerja, ta pa se spremeni v divje obtoževanje, da je rasist, ki je črni plastični punčki odtrgal glavo. Tudi sicer imajo pesmi podobno strukturo, pogosto se pričnejo z opisom povsem običajnega dogodka, ta se nekje na sredi preobrne v absurdno, pogosto nasilno situacijo. Zdi se, da beremo eno travmatično izkušnjo za drugo (morda celo eno in isto?) izpisano v jeziku sanj, da bi travmo dešifrirali, pa moramo zgolj najti pravo sanjsko knjigo simbolov. Izkušnje, ko se izmenjujeta poniževanje in poniževanost ter ju občasno prekine lirični izpis ljubezni, so tako izpisane skozi bolj ali manj enako formulo »moreče sanjskosti« znova in znova, da bi preko tega morda prišle do očiščenja. S tega vidika zbirka spominja na Izgnano Klarise Jovanović, ko lirski subjekt, oz. v tistem primeru subjektka, potuje preko svojih travm, da bi dosegel/-a notranji mir. Vsekakor pa to poraja vprašanje, kaj lahko tisti, ki skozi takšno travmatično izkušnjo nismo potovali, pridobimo. Simboli, ki jih Mozetič skozi celotno zbirko povezuje v njemu lasten sanjski svet, imajo precej enodimenzionalen pomen, služijo zgolj kodiranju enega sporočila, namesto da bi v svoji sanjski logiki delovali večplastno in inovativno. To mejo prekoračijo le redko, na primer v pesmi psiček, ko Mozetič namesto daljšega opisa absurdnih sanjskih podob uporabi zgolj en stavek, ki resničnost vrže iz ravnotežja: »Dobil sem čisto majhnega psička. /…/ Potem ga nismo več našli. Šele čez čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje. Ampak temu nismo verjeli.«

Takih pesmi, ki bi nadgrajevali izbrane simbole in prevpraševali sanjsko resničnost, v kateri se v zbirki znajdemo, na žalost ni veliko. Seveda zbirki ne moremo očitati, da »drug jezik« ni izpeljan premišljeno in strukturno ter vsebinsko zanimivo. Pesmi z naslovi pod njimi zagotovo dosežejo vsaj ponoven premislek o izpostavljeni temi, prav tako Mozetič nadaljuje s seciranjem in problematiziranjem (ljubezenskih) odnosov, homoseksualnosti, rasizma ter političnih tem. V Sanjah v drugem jeziku se le zapre v svoj svet, kjer drug jezik ne pridobi tolikšne širine, kot bi jo s premikom v sanjsko polje lahko.