Hana Podjed: Nevarnosti prikritih globin

Jernej Županič: Behemot. Beletrina. Ljubljana, 2019.

Jernej Županič (1982) na slovenski literarni sceni predstavlja že dobro uveljavljeno ime. Prevajalec, avtor pesniške zbirke Tatar in pisatelj, ki si je za prvenec Mamuti prislužil nagrado kritiško sito, se v svojem drugem romanu Behemot poslužuje izrazito aktualnega, družbeno angažiranega pristopa.

Pripovedni lok sledi analitični zgodbi, kjer v evropski prestolnici spremljamo dve sestri. Obe se prostituirata; starejša z namenom izvedbe revolucionarnega nasilnega dejanja, druga v obupanem iskanju prve. Namere in razlogi za njuno stanje se skrivajo v sintezi zgodbe, ki jo avtor niza z menjavo perspektiv obeh. Kratke stavčne strukture, kjer tretjeosebni pripovedovalec sledi njunemu miselnemu toku, orišejo osebnosti obeh sester. Ti sta med seboj navidezno zelo različni, kljub temu pa v romanu zaznavamo skupno izhodišče njunega delovanja, saj se aktivnejša, bolj revolucionarna sestra izkaže kot naprednejša verzija svoje mlajše. Prav ta je sestri predstavila prijatelje, anarhiste v želji po ustanovitvi skvota, preko katerih je spoznavala politično radikalne ideje in koncepte revolucionarnih gibanj ter se prav zaradi želje po udejanjanju le-teh pridružila še radikalnejši skupini, ta jo je napeljala k samemu vrhuncu romana – atentatu na znanega skrajno konservativnega politika.

Naslov nemudoma pritegne izkušenega bralca, saj ob besedi Behemotpomisli na velikanskega mačka iz Bulgakove Moskve, ki Wolanda, revolucionarnega antagonista – satana, spremlja v njegovi peklenski druščini. Simbolično napolnjen Bulgakov lik postaja možno izhodišče za eno od interpretacij naslova, saj si svoje ime deli z drugimi pomeni te besede in prehaja v osrednji simboloz. alegorijo romana. Kot pojasni vodja skvota Maks, beseda begemot nosi pomen mogočne živali, nilskega konja, po teoriji marginaliziranega ruskega teoretika Bakunina, predstavlja koncept anarhista. Ta na videz povsem nenevaren in neokreten, skrit pod gladino vode čaka na svoj plen, ga ubije in potema ponovno ponikne ter še naprej brez obtožb ostaja najkrvoločnejša žival. Takšen je koncept revolucije, ki ga prevzame Ana. S pomočjo postopne infiltracije ponikniti v globine skritega delovanja, pod na videz mirno gladino in jo pretrgati z uničevalno silo radikalnega dejanja.

Delo se s svojo vsebino približuje žanrskemu, morda kriminalnemu ali psihološkemu romanu, pripovedni tok pa se mestoma napolni z odlomki, ki prehajajo v esejistične premisleke. Četudi se določeni segmenti romana zdijo odvečni in v zgodbi delujejo bolj kot avtorjeva želja po daljšanju romana, ta deluje kot suverena koherentna celota, ki bralca na koncu, kljub predhodnim predvidevanjem, vendarle preseneti.

Osrednji dogodekromana ni atentat na vidnega politika, ampak vprašanje, kateri vzgibi preraščajo v odločitve za izvedbo tako radikalnih nasilnih dejanj. Družbena aktualnost se kaže predvsem v prikazovanju teorij zarot in uporabi sodobnih komunikacijskih sredstev ter virov, ki posameznikom predstavljajo novodobni opij, vsakodnevno mrzlico v iskanju kar najbolj skritih, temačnih in neverjetnih teorij o delovanju sveta ali vsaj sredstvo za potrditev lastnih domnev. V romanu so omenjena številna novodobna imena, napolnjena z mnogimi konotacijami, družbeno vplivnejših od njihovih lastnikov (takšna sta npr. tudi Orban in Trump).

Roman se dotika številnih družbenih vprašanj in izhodišč za delovanje starejše sestre, medtem ko so njeni starši in mlajša sestra v zgodbi ujeti v mehanizme kaotičnega sodobnega sveta. Vse, s čimer se v obliki medijev ali člankov vsakodnevno srečujemo, se pretvarja v individualno izkustvo, ki ne zaznamuje samo ene osebe, ampak vpliva na njeno celotno družino, skupnost, državo in svet.

Vsekakor gre za vsebinsko premišljeno bralno izkušnjo. Ta nudi napeto in zanimivo zgodbo, ta bralcu s prepričljivim slogom in tokom pripovedi ne dovoljuje, da bi jo odložil, hkrati pa mu nudi priložnost za kritični premislek o svetu, v katerem živi.