Eva Kurnik: To je Japonska in mi smo tu

Carole Matthews, 2015: Pokliči gospo Božičkovo. Prevod: Anja Balkan. Hiša knjig, založba KMŠ.

Lahkoten družinsko-ljubezenski roman Pokliči gospo Božičkovo, avtorice Carole Matthews, med slovensko bralsko srenjo znane predvsem po knjižni zbirki Klub ljubiteljic čokolade, na humoren in še vedno izviren način podaja še eno različico (ne)klasične božične ljubezenske zgodbe, prepletene skozi oči treh članov iste družine. Vsak izmed trojice glavnih likov na svoj način vpliva na zgodbo in jo kroji, večina njihovih sedanjih odločitev pa je sprejetih na podlagi izkušenj iz preteklosti.

Po nekaj mesecih brezposelnosti se ustvarjalni in nekoliko raztreseni Cassie Smith, nekdanji tajnici in deklici za vse, utrne ideja klasične združitve prijetnega s koristnim; obožuje božič, iz tega bo naredila službo — ustvarila Gospo Božičkovo. Njena dejavnost krašenja božičnih smrečic, pisanja voščilnic in kupovanja daril za druge ob pomoči dolgoletnega fanta Jima in sestre Gaby kmalu zacveti. Pred božičem jo premožni podjetnik Carter Randall najame za organizacijo štiridnevnega potovanja na v Kiruno za svoja otroka in zase, kamor je nepričakovano povabljena tudi sama. Sredi lovljenja s pasjo vprego, prenočevanja v ledenem hotelu in obiska Božička se začne Cassie spraševati, ali lahko zaradi naklonjenosti do čednega, razgledanega in bogatega Carterja in njegovih otrok zavrže vse, kar je v petih letih zveze zgradila z Jimom.

Ob Cassiejini zgodbi spremljamo zgodbo njene starejše sestre Gaby. Že v otroštvu je bila na nek način materinski lik; tako sestri kot občasno tudi svoji materi. Pri tridesetih ima družino z dvema otrokoma, vendar je tudi sredi noči pripravljena priskočiti na pomoč sestri s peko božičnih pit ali sestrsko — materinskim nasvetom.

Tretji člen te pretežno ženske verige je Jim Maddison, Cassiejin partner in paznik v enoti za mladoletne prestopnike Bovingdale. Njegov svet se ne bi mogel bolj razlikovati od Cassiejinega, a vendar je vselej razumevajoč možakar zgodnjih srednjih let pripravljen kljub službeno zapovedani distanci pod okrilje vzeti dva mladoletna prestopnika na prestajanju kazni, celo do te mere, da ju pripelje v svoj dom.

Na križišču treh poti, služb in socialnih svetov ostaja enako eno samo čustvo; ljubezen. Med partnerji, starši in otroci, predvsem pa med tistimi, ki tekom romana postanejo družina, ne da bi jih družile krvne vezi.

Na prvi pogled klasična, mestoma predvidljiva ljubezenska zgodba se tekom branja izkaže za zelo življenjsko. Bralci se skupaj z Cassie sprašujejo o svojih vrednotah, ciljih in hotenjih. Bolje ostati zvest sebi ali se držati rutine? Budno spremljati finančno stanje ali si ustvariti družino ne glede na posledice? Kljub turobnemu otroštvu — ali prav zaradi njega — skušati razumeti mater ali iskati materinski lik v prijazni starejši gospe Ledbury, ki obožuje angelčke, za praznike pa vedno znova ostane čisto sama?

Pripovedni slog romana je lahkoten in tekoč, mestoma analitičen. Delo je pisano v prvo- in tretjeosebni obliki, prevladuje novoromantičen (opisi Laponske v bogatih podobah, predvsem polarnega sija) in ekspresionističnen slog (oris ledenega hotela, spisan na podlagi Cassiejinih pozitivnih vtisov) z nekaj sledmi avtobiografskosti (avtorica je obiskala Laponsko in tudi sama obožuje božič). Zajema družinsko tematiko, temelji predvsem na medčloveških odnosih. A nikakor ne gre “zgolj” za ljubezenski roman in družinski roman; vsekakor je tudi razvojni (Kifeljc in Flek), mestoma psihološki (zbiranje poguma za nove začetke tako na delovnem kot tudi zasebnem; partnerskem, družinskem področju), moderni (čustveni dialogi s podložnimi humornimi zasuki) in socialni roman (prepad med Cassiejinim in Carterjevim družbenim razredom).

Delo odlikuje večplastna in doživeta pripoved, nazorno predstavljeni življenjski značaji, podrobni opisi dogajanja in jasna sporočilnost. Na prvi pogled je enostavno, a hkrati zelo poučno branje; literarna odeja za zimske večere, idealna za obujanje spominov na minuli božič, za pozornejše bralce povod, da se zazrejo vase in se med drugim spomnijo, da družina ni pomembna zgolj čez praznike.