Zala Reich: Ljubezen premaga vse?
Daniel Glattauer: Vsakih sedem valov, YouTube kanal, 5. januar 2021.
Daniel Glattauer: Vsakih sedem valov je drama, ki je bila prvič uprizorjena 19. septembra 2015 v Prešernovem gledališču Kranj s koprodukcijo Mestnega gledališča Ptuj. Poldrugo uro trajajoča predstava je v času zaprtja gledališč zaradi epidemije dostopna v spletni obliki na YouTube kanalu Prešernovega gledališča Kranj.
Besedilo Vsakih sedem valov je nadaljevanje Glattauerjega romana Proti severnemu vetru, ki je prav tako doživel uspešne uprizoritve že večkrat dokazano učinkovite koprodukcije Prešernovega gledališča Kranj z Mestnim gledališčem Ptuj. Režiserju Alenu Jelenu je na oder uspelo postaviti zanimivo melodramatično ljubezensko zgodbo med dopisnima prijateljema, spremljamo jo po njunih elektronskih sporočilih. Gledališčniki so na oder postavili lahkotno predstavo, primerno za nezahtevnega gledalca, in vanjo vpeljali tudi nekaj komičnih elementov.
Vesna Slapar (Emmi) in Rok Vihar (Leo) sta imela izjemno težko nalogo, saj so njuno besedilo sestavljala zgolj elektronska sporočila v pisemski obliki, kljub temu pa v svoji igri delujeta organsko in izjemno prepričljivo. Čeprav nikoli ne gre za neposredni pogovor, se igralca tekom predstave ves čas podpirata in tvorita enovito celoto. Na prvi pogled deluje, kot da sta ves čas v istem prostoru, vendar s svojo igro poudarita dejansko distanco med Emmi in Leom. Predvsem v drugem delu se izkažejo mojstrsko utelešena čustva obeh igralcev, od hrepenenja, ljubosumja, občutka krivde, srce parajoče neizpolnjene ljubezni; vsako čustvo zase v prefinjeni izvedbi.
Avtor videa na projekciji je Matevž Jerman. Njegova vloga je zamejitev časa in prostora dogajanja, ki se tekom predstave velikokrat spreminja. Ta dodatek sicer ne moti, vendar se zdi nepotreben predvsem zaradi govorjenega besedila, saj lahko med vrsticami razberemo okoliščine dogajanja. Med prehodi video spremlja še sodobna džezovska glasba (Darja Hlavka Godina), ta solidno podkrepi čustveno dogajanje na odru. Scenografija (Vasilija Fišer) je preprosto zasnovano stanovanje, po katerem se gibljeta oba lika in tako opravlja funkcijo dveh različnih stanovanj. To se izkaže kot odprtost prostora, kar igralcema omogoča večji manevrski prostor.
V ospredju dogajanja je želja po uresničevanju fizičnega stika med Emmi in Leom, kar obema predstavlja tudi veliko bojazen. Dogajanje na odru nenehno poteka prav v smeri realizacije take ljubezni. Povsem jasno je, da si oba želita isto stvar, a do konca ostajata trmasta z mislijo, da je za življenje druge osebe bolje, če njun odnos vendarle ostane le elektronski oziroma, da ta sploh ne obstaja.
Konec je popolnoma klišejski, obe osebi prekineta razmerje z dosedanjima partnerjema, da lahko njuno virtualno ljubezensko čustvo dobi svoje mesto v resničnosti. Predstava torej sporoča obrabljeno misel, prisotno v marsikaterih trivialnih literarnih delih, da prava ljubezen premaga vse.
Vsakih sedem valov je gledališka uprizoritev sodobne spletne ljubezni, vedno bolj aktualne izkušnje današnjega človeka. Gre za idealiziran potek posrednega erotičnega stika, ki na koncu premosti vsako oviro. Kot sem že omenila, je delo primerno za nezahtevnega gledalca. Nudi zgolj sprostitev, nekaj smeha, v nobenem primeru pa ni podlaga globljemu premisleku ali celo katarzi.