Melani Potrč: Med kultiviranostjo in primitivizmom

Yasmina Reza: Bog masakra, YouTube kanal, 31. december 2020.

Yasmina Reza je francoska dramaturginja in scenaristka, ki je s komedijo Bog masakra leta 2007 dvignila veliko prahu. Nekateri jo zaradi ostrine jezika in izjemnega občutka za humor primerjajo s samim Molierjem. Bodisi se s tem strinjamo ali ne, je bila komedija Bog masakra na slovenskih odrskih deskah uprizorjena velikokrat. Leta 2017 je luč uzrla na Malem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, zaradi izbruha epidemije, si jo je bilo tokrat mogoče ogledati kar z domačega naslonjača.

Režiserka (Ajda Valcl) je pripravila uro in pol trajajočo sodobno komedijo, v kateri gledalec pod vprašaj postavi številna načela vedenja v družbi in same vzgoje. V komediji, ta se ves čas odvija v istem prostoru, na domu zakoncev Houillé, spremljamo dinamično srečanje dveh zakonskih parov. Annete Reille (Ksenija Mišič) in njen mož Alain Reille (Kristijan Ostanek) obiščeta Veronique Houillé (Ana Urbanc) ter Michaela Houillé (Vladimir Vlaškalić), da bi se pogovorili o konfliktu, ki je nastal zaradi pretepa med njihovima sinovoma. Na videz prijetni in vljudni posamezniki se tekom večera hudo sporečejo, a pogovor o tem, kako spraviti sinova, ne obrodi sadov.

Kostumi igralcev (Belinda Radulović) so sodobni in elegantni, še posebej obleka Annete, ki v dialogih zastopa vlogo emancipirane ženske, medtem ko iz Veronique veje umetniški duh z željo po pomoči šibkejšim. Kontrast odnosov je razviden tudi med obema moškima likoma, Alainom in Michaelom. Alain je uspešen odvetnik, ta s svojim pristopom in videzom jasno daje vedeti, da dominira bodisi v osebnih odnosih bodisi preko mobilnega telefona, ki zvoni praktično ves čas, še najraje, kadar je to najmanj potrebno. Michael je preprost prodajalec kuhinjske opreme, v situacijah z drugimi se prilagaja in se za lastno korist hitro strinja s tistimi, ki zastopajo svoje mnenje z močnejšimi argumenti. Njegov kostum je estetski in skladen z njegovo ženo, umetnico Veronique.

Scenograf (Matej Stupica) je zelo dodelano in kreativno ustvaril prostor dogajanja, kljub temu, da se scena tekom predstave ne spreminja. Zgodba se odvija v stilsko urejeni dnevni sobi; pospravljeni in pripravljeni za sprejem gostov. V njej so zelo lepi kosi pohištva, knjige, slike, kipci. Vse je barvno usklajeno in načrtno razporejeno po prostoru. Oblikovanje svetlobe (Igor Remeta) je efektno in predvsem funkcionalno, ustvari vzdušje intime. Oboje gledalca iz dvorane subtilno »prestavi« v prostor dogajanja.

Uprizorjena para skušata na umirjen in human način rešiti spor, vendar se njihova nesoglasja kmalu sprevržejo v hud prepir ter izbruh emocij, čemur se pridruži še destruktivno popivanje, ki v likih do potankosti izrazi njihove resnične značaje. Na videz sproščena Annete začne agresivno braniti svojega sina in obtoževati moža, da je pri vzgoji zaradi njegovega poklica na milost ter nemilost prepuščena sama sebi. Spreta se tudi Veronique in Michael. Čeprav se zdi, da gre med njima za urejeno razmerje, usklajeno z njunim umetniškim slogom in dobrimi življenjskimi navadami, hitro spoznamo, da Michael spretno skriva svojo pravo nrav in se z ženo strinja le na videz.

Komedija poleg obilice humorja in burlesknih situacij pri večernem snidenju postreže s številnimi temami sodobnega časa, z vprašanji meje med humanostjo in egoizmom, kulturnem ter predvsem strpnem in empatičnem sobivanju, boju za lasten obstanek, o priznanju poraza itn. Odlična uprizoritev, kamor sploh ne nazadnje sodi igralska zasedba, spodbudi temeljit premislek tudi o pasteh starševstva, ki še posebej pridejo do izraza v mejnih situacijah. Gledališko predstavo vsekakor priporočam v ogled.