Denis Režonja: Inšpektor Vrenko razrešuje slovenski detektivski žanr

Avgust Demšar: Olje na balkonu. Založba Sanje, Ljubljana, 2014.

Detektivski roman Olje na balkonu, ki si je nedavno zasluženo priboril filmsko adaptacijo, je premišljena, časovno-logično in vzročno-posledično zgrajena fabula s smiselnim zaključkom. Avtor detektivsko dogodivščino inšpektorja Vrenka uprizori kratko in jedrnato. Ne spušča se v nepotrebne detajle, s katerimi bi zgodbo ošibil, temveč več pozornosti nameni podrobnostim, relevantnim ter ključnim za razreševanje potencialnega umora. Zaradi tega romana nikakor ne moremo označiti za dolgoveznega, ravno nasprotno, je lahkoten in tekoč za prebiranje. Izmika se klišejskim potezam detektivskega žanra ter tako dokazuje, da je namenjen več kot samo povprečnemu bralcu.

Čar berljivosti se skriva v Demšarjevem simplističnem slogu opisovanja. Lastnosti literarnih oseb ne povzema preobširno ter jih začinja z duhovitimi pripombami in z zanimivi ter emotivnimi adicijami Zato si bralec karakterje preprosto domišlja in z njimi simpatizira ali jih zavrača. Tako je na primer že po prvi strani romana možno začutiti skromno osebnost Marte K., ki je ena izmed stranskih literarnih oseb. Duhovitost ni prisotna le v deskripcijah, ampak se v zmernem obsegu ter ob primernih priložnostih pojavlja skozi dogajanje. Primer takšne je črni humor, odlično zlit s preiskavo umora, ko inšpektor Vrenko in njegov pripravnik Breznik počasi prihajata do sklepa, da je umorjeni zdravnik skrival svoj družbeno nesprejemljiv hobi oblačenja v žensko.

Pripovedni postopek omogoča nazoren pregled nad krajem zločina, nad morebitnimi osumljenci in možnimi ključi za razrešitev umora. To bralcu daje tako možnost sodelovanje z detektivskima protagonistoma kot za samostojno analizo, oboje recepcijo intenzivira, saj bralca enostavno vključi v dogajanje. V zgodbi se namigi zločina lepo sproti odkrivajo, ob njih pa prihaja do smiselnih presenečenj ali preobratov. Slednji vodijo k spretno izvedenemu in logično povezanemu razpletu na koncu romana. V delu zgodbe, ko inšpektorja zaslišujeta glavna osumljenca, je vrhunec dosežen z bogatimi dialogi. Ti uspešno stopnjujejo napetost in z načrtnim podajanjem bistvenih informacij zlagajo delce sestavljanke preiskovanega detektivskega primera v logično celoto. Pri tem uprizoritev vzporednega zasliševanja Vrenka in Breznika nakazuje na avtorjevo izvirnost in trud za uspešno vzpostavitev končnega klimaksa.

Šibkejša plat Olja na balkonu je potovanje Vrenka v London. Zdi se rahlo vsiljeno, celo klišejsko, saj je preveč očitno, da bo Vrenko na tem potovanju rešil svoj primer. Vsaj rahli klišeiziranosti bi se avtor izognil, če bi detektiv do spoznanj prišel bolj spontano, kot je. Res pa je, da je pisec z opisanim dogodkom pokazal značilnosti Vrenkove detektivske mentalitete. Potovanje naj bi namreč bilo del njegove sprostitvene terapije, posebne in individualizirane tehnike za razreševanje umora. Ne nazadnje je z obiskom Londona obudil »jamesbondovsko« vzdušje, čemur ne moremo pripisati nepomembnosti.

Avgust Demšar s premišljeno koherentnostjo in logičnimi relacijami, z nezadržanim odvijanjem zgodbe ter z domiselnim detektivskim primerom in z zapletenostjo le-tega      razkriva svojo nadarjenost za pisanje detektivskega žanra. Vidno je, da se je avtor romana lotil temeljito ter ga ponovno pregledoval in dodeloval, dokler mu ni uspelo odpraviti vseh za razumevanje motečih nejasnosti romaneskne strukture. Z intenzivnimi dialogi in z zanimivimi interakcijami med literarnimi osebami daje zgodbi primerno žanrsko napetost ter izvrstno oživlja karakterje.