Maša Kirbiš: Je sploh kaj njegovo?

Andrej E. Skubic: Koliko si moja? Študentska založba, Ljubljana, 2011.

Koliko si moja? je družbeni roman, in sicer delo slovenskega pisatelja Andreja E. Skubica, dobitnika skoraj vseh slovenskih literarnih nagrad. Za ta roman je dobil nagrado kresnik. V besedilu smo neposredno soočeni z vprašanjem lastnine in ljubezni.

V ospredju sta torej temi ljubezniin lastništva, kraja dogajanja sta Ljubljana in vas Ter.

Naj za tiste, ki romana še niste prijeli v roke, na kratko povzamem zgodbo. Štiridesetletniku Tomu Veisu se življenje radikalno postavi na glavo, ko mu njegovo dekle Anja pove, da otrok, ki ga pričakujeta, ni njegov. Njuna zveza se konča, Tomo se preseli k materi v zgornjo Savinjsko dolino, kjer si namerava urediti življenje. Vse seveda ne poteka enostavno, saj hitro pride do prvega spora z mamo in  novimi sosedi. Poleg tega prične Tomo na podstrešju brskati po starih pismih, pri čemer izve marsikaj zanimivega o svojih prednikih in vaščanih. Med branjem romana se nam poraja vprašanje o izvirnosti zgodbe oziroma preigravanja znane teme, problema, ki se pojavlja v najbolj klišejskih zgodbah. Prevara in »sprevrženost« sta žajfnici, ki brez dvoma vplivata na bralca, rekla bi, da celo tvorita škodljivi kontekst, ki moti recepcijo. Vendarle ima literarizirana tema nov pogled, saj je glavna oseba v srednjih letih in bi za takšno starost pričakovali ,recimo, urejeno družinsko življenje. V romanu je drugače in zato precej oddaljeno od klišeja. Vprašanje, koliko si moja, je pomembno iz dveh aspektov. S stališča ljubezni, razočaranja in vidika lastništva. Slednje najprej ne kaže posebnega fabulativnega niti idejnega pomena, a se situacija postopoma spremeni. Predvidevam, da zaradi ljubezenske prevare. Pripovedovalec pravi, da je Tomo  z njenim skokom čez plot postal stereotipen šokiran tip, ki ugotovi, da je njegova baba kurba.

Zgodba je večinoma zasnovana kot Tomov notranji monolog, zato si bralec vtis o drugih likih lahko ustvari le znotraj pripovednega okvira drugostopenjskega pripovedovalca, kar je pri ustvarjanju splošne slike nekoliko moteče. To velja še posebej za osrednje ženske like, Tomovo mater, Anjo in dementno vaško starko. Njihove redke replike Skubic nadomešča z razmeroma jasno tematizacijo nosečnosti in poroda.

Jezik romana je sinteza knjižnega jezika in verbalne fokalizacije. Slednja osebe uspešno umešča v prostor in čas. Drugače je z vulgarizmi, njihova drastika namreč pogosto presega meje dobrega okusa. Skubic se z verističnim jezikom sicer pomika v smeri avtentičnosti, morda celo pristnosti, vendar ob tem v celoti pozablja, da vendarle gre za roman, ki verjetno želi biti književna umetnina. 

Problem tega dela je tudi neizčiščenost ideje in posledična nejasnost literarnega sporočila.  Bralcu tudi po koncu romana ostane prikrito, v čem je sploh problem prevare, je to moralna zadeva, zgolj tehnično vprašanje spolnosti, je poziv k stremljenju po idealih, opredeljevanje do sorodstvenih vezi? Kljub dvema osrednjima temama, težko prepoznamo sporočilo romana. Je zaključek romana srečen, kot je videti, ali funkcionira ravno obratno?