Melani Potrč: Ko mrtvi spet oživijo
Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev, YouTube kanal, 3. december 2020
Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev je drama, ki je bila prvič uprizorjena 11. marca 2010 v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana. Zaradi izbruha pandemije virusa so gledališča morala zapreti vrata, kulturnemu dogajanju pa smemo biti priča samo še iz udobja naših domov. 3. decembra 2020 je SNG Drama Ljubljana za publiko na svojem YouTube kanalu predvajala posnetek te predstave. Za vse tiste, ki smo jo zamudili v letih njene slave, ko je bil Jernej Šugman, takratni nagrajenec Borštnikovega srečanja za to predstavo, še živ.
Režiser in scenograf Diego de Brea je v gledališki predstavi vdahnil življenje slavnemu filmu Ernsta Lubitscha, ki je dolga leta veljal za izgubljenega. Osrednji lik predstave je zmedeni in z življenjem nezadovoljni soprog, ki pod pretvezo, da je storil samomor, zamenja identiteto, nato pa se vrne v svoje prejšnje življenje v novi vlogi. Po seriji zanimivih in burlesknih dogodkov se mož in žena pobotata, ženin odide praznih rok, tašča pa osramočena odpotuje, saj je pomotoma občevala s svojim zetom.
Režiser je skupaj z ekipo je pripravil dobro uro trajajočo komedijo, ki slehernega gledalca pripravi do salv smeha. Bodisi je to gledalec slovenske ali tuje publike. Predstava je namreč povsem brez govorjenja, spremlja jo le nekaj podnapisov in vrhunska glasbena podlaga. Avtor glasbe, Jože Šalej, je skomponiral spektakularno glasbeno ozadje – veselo, celo razposajen in na trenutke dramatično, vse očitno z namenom podkrepiti atmosfero samega dogajanja.
Na videz enostavna forma z zgolj štirimi igralci ustvari na odru izjemno dinamiko in izrazito dogajanja. Zgodba se začne s preprosto sceno moža (Alojz Svete), žene (Janez Škof) in tašče (Jernej Šugman). Med njimi nastane resen konflikt, saj se mož in žena nenehno prerekata zaradi moževega prepogostega igranja šaha. Ženo njegovo početje spravlja ob živce, zato mu predlaga ločitev, kar moža pretrese. Sporoči ji, da bo storil samomor. Vendar ni videti, da bi tašča in žena pretirano žalovali za umrlim. Brž ko je mogoče, se tašča loti iskanja novega ženina in se odpravi v ženitno posvetovalnico. Mož se pod lažno identiteto prijavi za delo služabnika v njihovem domu. V vrhuncu predstave se mož trudi odvrniti novega snubca (Boris Mihalj) in mu na komičen način podtika pasti, da bi se osramotil pred njegovo ženo. Nazadnje mu uspe ukaniti še taščo, da se odseli, zakonca pa končno srečno zaživita. Igralci publiko prevzamejo s prepričljivo igro, izvrstno mimiko in prezenco.
Scenografija in kostumografija (Bjanka Adžić Ursulov) sta enostavni in skladni z igro. Čeprav je scenska postavitev ves čas enaka, si gledalec brez težav predstavlja prostore v hiši – kuhinjo, jedilnico, dnevni prostor, tudi lokal, kjer mož igra šah. Kostumi odražajo duh časa in funkcionalno sodelujejo v dramskem sporočilu. Prav tako delujejo tudi frizure in ženski kostumi na moških igralcih.
Predstava Ko sem bil mrtev je kljub temu, da je preteklo že desetletje od njene premiere, še zmeraj aktualna in zanimiva. Predstavi nam klasičen družinski konflikt, kjer v življenje mladega para posega tašča, hkrati pa se med zakoncema pojavijo prve napetosti. Ob tem in ne nazadnje predstava obudi spomin na velikega umetnika slovenskih odrskih desk, Jerneja Šugmana.