Mateja Divjak: Razkošna rjoveča dvajseta v ekstravagantni moderni klasiki

Baz Luhrmann: The Great Gatsby. Blitz Film & Video Distribution. Avstralija, ZDA, 2013.

Baz Luhrmann je mednarodni gledališki in filmski režiser ter inovator sodobnega filma, ki v vsaki svoji mojstrovini pusti osebni pečat. Do sedaj je ustvaril pet celovečernih filmov, in sicer Strogo na plesišču (1992), Romeo + Julija (1996), Moulin Rouge (2001), Avstralija (2008) in Veliki Gatsby (2013). Čeprav vsebinsko med seboj sploh niso povezani, prvi trije filmi sestavljajo Trilogijo rdeče zavese, saj sledijo določenemu filmskemu slogu. Vsak izmed njih namreč vsebuje gledališki motiv, ki se pojavlja skozi celoten film. Lahko bi se reklo, da predstavljajo kombinacijo gledališke in filmske zapletenosti. Ta pristop filmskega ustvarjanja je zavestna izbira in temelji na Luhrmannovih obsežnih izkušnjah na področju umetnosti ter medijev. Znan je namreč po svojih vizualno in simbolično nabitih filmih z značilnim gledališkim slogom, ta združuje ples in petje s hitrimi rezi ter montažo. Njegova priredba klasičnega angleškega romana Francisa Scotta Fitzgeralda z naslovom Veliki Gatsby zajema vse pomembne pripovedne in slogovne značilnosti, ki ga uvrščajo med naslednika Trilogije rdeče zavese. Tako gledalci, ki niso videli Luhrmannovih prejšnjih filmov, v Velikem Gatsbyju morda ne bodo prepoznali avtorjevega sloga in estetike, kljub temu pa se bodo zavedali odstopanja od tradicionalne realistične kinematografije.

Zgodba je postavljena v dekadentna rjoveča dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so Američani sledili ameriškemu snu. Nick Carraway je eden izmed sanjačev, ki prispe v New York in sreča skrivnostnega milijonarja Jaya Gatsbyja. Ta ga prosi za pomoč pri organiziranju srečanja z Daisy, Nickovo sestrično, ki z Jayem obnovi ljubezensko razmerje, čeprav je že poročena z drugim milijonarjem. V novoodkritem svetu premožnih je Nick ujet v nov način življenja, poln iluzij in spletk. Kot priča okolja, v katerem živi, Nick piše zgodbo o nemogoči ljubezni, nepodkupljivih sanjah in veliki tragediji, s katero zrcali naš sodobni čas ter njegove tegobe.

Igra med fantazijo in resničnostjo v filmu sega vse do igralske zasedbe. V romanu je lik Gatsbyja tako skrivnosten, da deluje kot projekcija Nickove pripovedi, Leonardu DiCapriu pa je Gatsbyja uspelo pričarati kot še kako resnično pojavo. Na trenutke se zdi, da je vseveden in je zmožen zaznavati občutke ter misli drugih likov. Preostali del igralske zasedbe je skoraj tako impresiven. Tudi lik Nicka Carrawaya je abstrakcija, toda Tobey Maguire ga počloveči in mu doda globino. Igralci nasploh ustrezajo knjižnemu opisu likov in tudi manjše vloge so dobro odigrane, med njimi pa vidno izstopa Elizabeth Debicki kot Jordan Baker.

Da je osrednji vidik filma vizualnost, potrjujejo scenografija, kostumografija in posebni efekti, ki gledalce popeljejo v sanjski umetniški prostor. Luhrmann je vizualiziral Nickove notranje misli, kar lahko ima dvojni učinek. S tem se lahko podre zid med občinstvom filma in samimi liki, saj je Nick s svojim opazovanjem dogajanja tudi sam del občinstva, lahko pa ima nasproten učinek ter se ta ločnica še bolj poglobi, saj se občinstvo lahko ob tem počuti bolj odtujeno. Vizualni elementi so energični, živo obarvani, gledališki in umetelni. Modernizirana kostumografija je nadvse glamurozna, pri oblikovanju kostumov in nakita sta namreč sodelovala ugledna modna giganta Prada in Tiffany’s. Glasbo zaznamuje mešanica različnih stilov, ki združuje orkester, jazz in sodobne zvoke. Luhrmannu je z vključevanjem sodobne oblike afriško-ameriške glasbe uspelo moderno občinstvo približati duhu takratnega jazzovskega obdobja. Glede na to, da so v filmu prisotne tudi scene z ekscesnim opijanjem, kajenjem, nasiljem, svobodnimi odnosi in glasbeno kuliso z neprimernimi jezikovnimi izrazi, je le-ta manj primeren za mlajše občinstvo.

Strinjam se s Klemnom Černetom, da Luhrmann res več pozornosti posveča formi namesto vsebini, vendar le s svojo edinstveno obliko mu uspe pričarati tako očarljiv vizualni in slušni vtis. Luhrmannn je ravno s to veličastno formo ostal zvest veličini slovitega Fitzgeraldovega romana.