Katarina Grosek: Drug drugemu sovražniki
Rok Biček, Razredni sovražnik, Fivia, Slovenija, 2013
Film Razredni sovražnik iz leta 2013 je prvenec večkrat nagrajenega režiserja Roka Bička. Skupaj z Nejcem Gazvodo in Janezom Lapanjo je scenarist omenjenega filma. Zgodbo za to psihološko kompleksno dramo je režiser črpal iz lastne izkušnje. Ko je obiskoval gimnazijo, je namreč dijakinja tretjega letnika storila samomor, kar je sprožilo niz dogodkov, ki tvorijo snovno-materialno ozadje filma. Zgodbe ne moremo razumeti enoplastno, kajti posamezni motivi (smrti, samomora, upora) se med seboj prepletajo in dopolnjujejo tako, da film deluje izrazito večpomensko. V ospredju drame je sicer smrt srednješolke Sabine (Daša Cupevski); njeni sošolci jo »izkoristijo«, da se uprejo šolskemu sistemu. V celovečercu je to prikazano na presunljiv način, problemi, povezani s tem se hitro stopnjujejo in prerastejo v vsesplošni revolt.
Za Sabinino smrt začnejo odkrito kriviti novega profesorja nemščine Roberta Zupana (Igor Samobor), ta je namreč zamenjal med dijaki priljubljeno profesorico Nušo (Maša Derganc). Zupan je njeno čisto nasprotje – strog, sarkastičen in aroganten. Zaradi njegove značajske problematičnosti, hladnosti, pomanjkanja čustev, morebiti celo zlobe začne gledalec sočustvovati z dijaki, ti so namreč pri urah nemščine deležni profesorjevega posmeha, težko razumljive avtoritarnosti, cinizma in sovražnosti. Močan pečat da dogajanju govor v nemščini, s katerim si Zupan pridobi oblast in z njo moč, kar pri dijakih vzbuja strah. Igralec Igor Samobor vlogo osovraženega profesorja vrhunsko upodobi. Gledalca očara in prepriča tako z mimiko obraza kot s prezenco. Prav tako je prepričljiv z monotonim govorom in namenoma nerazločno nemščino.
Kot rečeno imajo pomembno vlogo srednješolci, Sabinini vrstniki. Igrajo jih naturščiki. Tega sicer ni mogoče opaziti, saj se mladi igralci v svojih vlogah odlično znajdejo, za kar je zaslužen brez dvoma tudi režiser. Ta je z usmerjanjem igralcev in poznavanjem notranje dinamike vsakega posameznika določil umetniški vidik filma. Harmonija, odnosi, povezanost, bolečina, ki vladajo med njimi, gledalca privedejo do sočutja. Kompleksno oblikovani liki odlično predstavljajo sodobno družbo – nekateri so uporniški in samozavestni, na primer Luka (Voranc Boh). Drugi so tihi, vendar vseeno odločni – predvsem Mojca (Doroteja Nadrah) v prizorih, v katerih izraža žalost in jezo ter vzbuja empatijo. Čeprav različni, postanejo povezani, druži jih namreč skupni »sovražnik«. Prizor, ko si sošolci nadenejo na obraz maske s Sabinino podobo, v gledalcu sproži posebno močno doživljanje, saj razred začuti kot kolektiv, ki v močni medsebojni povezanosti išče izhod/rešitev. Kljub temu pa natančnemu gledalcu ne more uiti, da se njihova skupnost vendarle začne krhati.
Pomembno vlogo ima kraj dogajanja. Velik del (razen zaključka) se namreč odvija na srednji šoli. Z njim je povezana avtentična scenografija (Daniel Modrej), to predstavi srednješolsko okolje zadnjih dvajsetih let, kabineti, šolski hodniki, telovadnica, zbornica. Drugih, rekla bi zunanjih prostorov dogajanja, gledalec ne pogreša. Nasprotno sporočilna enoplastnost prostora mu omogoča, da se z liki poveže in postane del dogajanja. Poseben pridih da filmu glasba Frederica Chopina, mirna je, tiha, skrivnostna – tako kot Sabina, ki jo igra na klavir.
K skoraj strašljivemu ozračju pripomore kostumografija (Bistra Borak). Profesorjeva oblačila so temnih barv. Navadno ima oblečen črn ali temno siv pulover z visokim ovratnikom in suknjič, kar poudarja podobo konvencionalne, vase zaprte osebe. Srednješolci (razen Sabine in enkrat Mojce) so ravno tako oblečeni v temnejše in hladnejše barve. Idejni kontrast evocirata rumeni barvi oblačil Sabine in Mojce; svetli toni simbolizirajo svet optimizma, spominov, mladostne vere, da obstaja tudi svet perspektive in možnosti.
Film je brez dvoma vreden ogleda ‒ zaradi odlične igre, smiselnih kostumov, scenografije in režije, ki imenitno zastavljajo vprašanja o življenju, vrednotah, o stranpoteh avtoritete, o pravičnosti, prijateljstvu, ciljih in možnostih.