Hana Podjed: Sodobni prividi preteklosti
Prividi kačjega pastirja, Slovensko narodno gledališče Maribor, 24. september 2020.
Že dolgo nobena knjiga ni dvignila toliko prahu kot poljudna antropološko-etnološka zbirka del Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ta na dostopen način prinaša vso vulgarnost in surovost slovenske podeželske patriarhalne družbe med leti 1900–1960. Osnovni vzgib avtoričinega pisanja je teza o arhetipski zaznamovanosti družbe in nezavednem prenašanju vzorcev, ki se odražajo v obliki družbene psihopatologije medosebnih odnosov. Zbirka je glede na slovenske razmere dosegla izjemno visoko stopnjo branja in kaže, da je želja javnosti po odpiranju tovrstne tematike velika, zdaj pa je pot našla tudi na odrske deske v obliki gledališke adaptacije z naslovom Prividi kačjega pastirja.
Gledališko delo bi moralo premiero doživeti ob koncu lanske sezone, vendar je bilo zaradi odpovedi predstav prvič uprizorjeno 24. septembra 2020. Zamik predstave je v ustvarjalni proces, ki sta ga vodila režiser Daniel Day Škufca in dramaturginja Mirjana Medojević, prinesel številne spremembe, zaradi katerih je odrska adaptacija postala samostojno delo, z izvirnikom povezana zgolj na idejni ravni.
Uprizoritev se umika tradicionalni gledališki formi in se približuje abstraktnemu gledališču, s tem pa zanemarja osrednji dramski dogodek. Tovrstni uprizoritveni pristop odpira prostor, ki se namesto z vsebinskim pripovednim lokom napolni s fluidnim dogajanjem. Uprizoritev gledalca vabi, da z lastnim interpretativnim smislom razvije odnos do obravnavane teme, ni pa nujno, da je pri tem uspešna.
Svoje bistvo Prividi kačjega pastirja skrivajo že v naslovu. Gre za privid – metaforo, ki predstavlja konceptualni dramski okvir. Kačji pastir, ena najstarejših živali, v predstavi nastopa kot nosilec arhetipskega in predstavnik kolektivne podzavesti ter nezavednih vzorcev intimnega. Tako ga v intervjuju za gledališki list opisuje tudi avtorica, dramaturginja Mirjana Midojević. Zaznavamo ga bodisi v besednih preigravanjih bodisi je na oder parodično postavljen kot helikopter na daljinsko vodenje. Ta v določenih trenutkih celo zapusti okvire odra in simbolično poleti med ljudi. V svojem bistvu je kačji pastir manifestacija surovega tradicionalnega patriarhata in mora, če želi preživeti, doživeti vidno preobrazbo. Ta se ob koncu drugega dejanja izvrši v obliki fizičnega topljenja materiala – raztopi se kostum, ki ga nosi Žan Koprivnik. Gre za inovativen pristop, kar v oceni, objavljeni v časniku Delo, opazi tudi kritik Peter Rak.
Besedni izraz se giblje med klasično poetičnostjo, ta spominja na Ovidijeve Metamorfoze in prostaško vulgarnostjo gostilniškega govora. Jezik je premišljen, toda zaradi številnih simbolnih plasti kljub izjemni igralski interpretaciji gledalcu vselej ne seže do živega.
V predstavi še najbolj prepričljivo delujejo prirejeni vložki slovenskih ljudskih pesmi, ki jih pevsko interpretira Zvezdana Novaković in delujejo kot medgeneracijsko vezivo ter ob kačjem pastirju predstavljajo drugo dogajalno os. Udarno deluje tudi elektronska priredba pesmi Marko skače, saj zaokroža dramsko tezo, torej konflikt med progresivnim in konservativnim, sodobnim in tradicionalnim.
Liki, ki so jih z natančnim igralskim čutom upodobili Minca Lorenci, Mateja Pucko, Miloš Battelino, Žan Koprivnik in Zvezdana Novaković (sicer gostja, tudi skladateljica glasbenih priredb v predstavi) ne nosijo vlog posameznikov z določeno usodo, marveč nastopajo kot predstavniki kolektivnega dogajanja. Najvidnejši sta vlogi Žana Koprivnika in Zvezdane Novaković, pri čemer se prvi razkrije kot manifestacija kačjega pastirja, slednja pa v predstavi nastopa kot zavetnica, slutnja svetle prihodnosti, kar nakazuje tudi njen kostum – zlata obleka in velika zlata krona, ki spominja na svetniški sij. Za sicer premišljeno in inovativno kostumografijo (ne pozabimo na raztopljeni kostum Žana Koprivnika) je poskrbel kostumograf Timotej Rosc.
Predstavi dodaja posebno pomensko vrednost scenografija, za katero je poskrbel Daniel Day Škufca. Kar se sprva zdi kot naključna postavitev nekaj predmetov na oder, se med predstavo izkaže za učinkovit prikaz temačnosti in zatohlosti fiktivnega prostora, ki predstavlja Slovenijo ali se razrašča širše. Podrobnosti, kot so samokolnica, seno ali vile, na odru minimalistično zapolnijo dovolj prostora, da prenesejo atmosfero dogajanja.
Predstavo Prividi kačjega pastirja lahko ocenim kot izviren gledališki poskus poetične drame, ki pa zaradi svoje hote ali nehote pretirane simbolnosti gledalca morda ne pripravi do poglobljenega premisleka; ob vseh metaforičnih plasteh se namreč kaj hitro lahko izgubi samo bistvo. Četudi predstava deluje kot avtonomna celota in ne predvideva branja književne predloge, je njeno razumevanje vprašljivo. Bolj kot premislek o osnovni tezi predstava deluje kot gledališki eksperiment in zagotovo prinaša številne možne interpretacije in odzive gledalcev.