Nina Jakoša: Sidro v resničnost

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami. Beletrina, Ljubljana, 2020, prevedla Simona Škrabec.

Literarni prvenec priznane prevajalke Simone Škrabec je zbirka črtic, ki vsakdanja doživetja živo naslikajo pred bralčeve oči z bogatim jezikom. Liričnosti zbirke Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami se pridružujejo osebni razmisleki, ti izbrušeni estetiki dodajo idejni vidik.

V teh lirskih črticah že zaradi značaja literarne vrste ni »prave« zgodbe. Gre za nizanje senzornih opisov podob, s katerimi se prvoosebna pripovedovalka srečuje v vsakdanjem življenju in med svojimi neštetimi potovanji. Številne črtice tako delujejo skoraj kot haikuji v prozni obliki. V knjigi lahko pripovedovalko enačimo z avtorico, saj ni težnje po zakrivanju tega, da upoveduje svoja doživetja. To dejstvo nikakor ne zmanjša literarne vrednosti dela, nasprotno, da mu značaj resnično doživetega. Škrabčeva je analitična in izurjena opazovalka same sebe, ljudi, okolice, predmetov. Zbirka verodostojno izpelje asociativno pripovedno tehniko, saj lahko pripovedovalko kaj povsem običajnega popelje do niza miselnih zvez in razmislekov o globljih temah. Čuti se tudi oblika toka zavesti, zaradi katerega opisom podob največkrat sledi misel, ki je z ravnokar videnim povezana le posredno. Posledično se dogajalni čas in prostor spreminjata, posamezne črtice si sledijo brez očitne povezovalne logike. Pripovedovalka se v nekaterih vrača v otroštvo, v drugih govori iz perspektive odrasle osebe. Velikokrat tudi ni konkretizacije krajev in so refleksije umeščene v nedoločen, le nakazan ali vsaj širok (geografski) prostor.

K liričnosti črtic poleg asociativnosti in razpoloženjskosti prispeva tudi jezik. Izrazito senzoričen je, saj prikliče številne čutne podobe (cvetoča drevesa, zvok reke, vodometa in črička, občutek vetra, prizore iz mesta, roke, obarvane od nabiranja borovnic). Prevladuje zgoščen izraz, pri čemer nizanje slik prispeva k enakomernemu ritmu. Na liriko spominja še zunanja forma – kot so nekatere pesmi naslovljene s svojim prvim verzom, so naslovi teh zgodb začetni deli prve povedi. Besedilo je v izvirniku napisano v katalonščini in je v slovenščino prevedeno, vendar kljub temu zveni naravno. Slogovno slabše delujejo zaključki nekaterih črtic; nekajkrat namreč daljšim, miselno in jezikovno bogatim odstavkom sledi zadnji odstavek iz ene same povedi in preveč naglo konča skrbno zgrajeno vzdušje.

Zbirka je razdeljena na štiri sklope, a prevladujoče teme niso omejene nanje, marveč se pojavljajo na različnih mestih. Pripovedovalka se med drugim ukvarja z večnim iskalstvom (Poskušam razumeti, Hitim), s tujstvom (Strategija preživetja, Z lastnico hiše), s spominom in pozabo (Začenjam pozabljati, Pravkar je vzšlo sonce), s težnjo po premišljenem, namernem življenju (Začenjam pozabljati, Po ozkem stopnišču se povzpneva), z resničnostjo in s tem, kaj posameznika vanjo zasidra in prepreči, da bi se izgubil (Vrnem se v mesto), z nadzorom nad lastnim življenjem (Teden dni pred začetkom šole, Hitela sem po ulici) in z željo po izvirnosti (Kakšen orientalski čopič, Stevardese). Zanimiva in pristna je tudi notranja dinamika pripovedovalke, ta si želi prisotnosti v svetu, istočasno pa bi bila rada skrita pred pogledom ljudi v njem (S fanti smo lovili, Po ozkem stopnišču se povzpneva, Ob izhodu iz knjižnice, Sreča pomeni).

Posebna tema so razmisleki o lastnem pisanju. V avtopoetičnem delu črtice Začenjam pozabljati pravi, da je v pisanju ovrgla kopičenje podrobnosti, kot so imena oseb, in želi destilirati vsa svoja doživetja. To napove že zadnja misel iz citiranega dela besedila pisateljice Pearl S. Buck, navedenega pred začetkom prvega sklopa zbirke: Upodabljanje razpoloženj, ne dejstev – to je idealna umetnost. Da je avtorica zvesta temu ustvarjalnemu načelu, suvereno potrjujejo vsa zbrana besedila, saj z izogibanjem nekaterim podrobnostim ujame ravno pravšnje ravnotežje med določenostjo in nedoločenostjo. Menim, da je knjiga ne čisto določeno potovanje po času in prostoru, dobro povezano s slogom pisanja, dosledno osredinjenim na slikanje vtisa, trenutka, razpoloženja. To deluje kot povabilo v zavestno prisotnost in kot sidro v resničnost, ki ga išče tudi pripovedovalka.

Zbirka Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je delo za bralce, katerih namen je iskanje estetskega užitka, samorefleksije v svet naravnanih premislekov.