Davorin Juhart: Telefon – moderni absolut
Popolni tujci, Slovensko narodno gledališče Maribor, 15. januar 2022
V (neo-neo)apokaliptičnih časih je obisk gledališča skoraj nemogoč. SNG Maribor je po številnih odpovedih le ponovno odprl vrata s tragikomično predstavo Popolni tujci, ki je nastala po motivih istoimenskega italijanskega filma režiserja Paola Genoveseja. Tamara Damjanovič, režiserka, je leta 2019 film prenesla in realizirala v gledališko stvaritev in jo krstno postavila na oder stare dvorane v SNG Maribor.
Dogajanje izrisuje odnose treh zakoncev in enega samskega prijatelja, kar zakonci določijo za njegovo karakterno lastnost, in ga poimenujejo »orhidejica«. Liki so stara družba z veliko spominov, dogodkov, skrivnosti, zapletov , tudi razpletov. V tem zaprtem in ustaljenem krogu se pojavi nov člen, Danijelova (Nejc Ropret) žena Blanka (Ana Urbanc) – mirna, rahločutna in nežna, kar je v popolnem nasprotju z njihovo posmehljivo in afektivno naravo. V začetku predstave skupino dojemamo kot povezano, fluidno in sproščeno celoto, vendar nam to idealistično podobo tipiziranih in idealiziranih likov razbijejo telefoni ter alkohol. Vseprisotni in družbeno destruktivni duet prevesi dogajanje iz idile v kruto, nadrealistično dogajanje značilno za sodobno in odtujeno družbo.
Igralska zasedba se je od premiere do ponovitve (15. 1. 2022) spremenila – Toma Tomšiča je zamenjal Kristjan Ostanek, Ano Urbanc pa Eva Kraš, igrajo še Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Mateja Pucko, Nejc Ropret in Matevž Biber. Skozi predstavo izjemno dobro gradijo napetost v resnično živalski klimaks, ki ga na srhljiv način prikaže predvsem Mateja Pucko. Igralci na izredno rahločuten način prikažejo »zeitgeist« starejših mladih in njihove brezbrižne rabe telefonov. Naivno uporabljanje svojih mobilnih naprav ne meneč se za laži in skrivnosti, ki jih vstavljajo, tako lahko prinesejo večje in manjše skrivnosti ter posledično večje ali manjše katastrofe. S svojo predirljivo igro skoraj uro in pol usmerjajo gledalčevo pozornost in sprožijo marsikateri smeh izvirajoč iz neprijetnosti ali celo krivde.
Darjan Mihajlovič Cerar (scenograf) na banalen in popolnoma realističen način konstruira klanec in polno luno, ta ob minimalistični, okrnjeni, a utilitarni scenografiji daje občutek čarobnosti in idile. Konstrukcija klanca omogoča različno sledenje predstavi, saj v parterju horizontalni pogled resnično omogoča verističen občutek klanca, medtem ko gledalci na galerijah in balkonu z vertikalnim pogledom dobijo bolj dvodimenzionalni občutek, ki je odnosno povezan tudi s filmsko produkcijo. Kostumografija (Marita Ćopo) inteligentno in neposredno omogoča ločevanje likov sodeč po njihovem poklicu, osebni orientaciji, prepričanjih in navsezadnje tudi socialnem statusu. Avdio-vizualno se predstava giba med simbolnim in nadrealnim. Animacija (Mihael Mahkovic) lune bdeče nad dogajanjem, je uresničitev simbolne note v predstavi, saj je posredno pojasnjevala nemirno dogajanje ter lucidne blodnje Blanke (Ana Urbanc/Eva Kraš). Antipol simbolni ravni je realistična in tipizirana raba telefonov, ki je preko serije klicev, selfijev (sebkov) in SMS ter MMS sporočil dovoljuje vdor zunanjega, realnega v namišljeno intimo stare dvorane ter tako odpirala polja laži, skrivnosti, dvomov in presenečenj. Glasba (skladateljica Katarina Rankovič – klavir in vokal, Ljubica Damčevič – violina, Vladimir Jovanovič – trobenta) je nosila vlogo modrih čelad – neuspešne mirovne sile. S pretirano mirnostjo in galantnostjo je le še »prilivala olje na žareč ogenj«. Neuspešnost glasbe kot mirovne sile ali celo kot orodje manipulacije nam prikazuje Adam (Tomo Tomšič/Kristjan Ostanek), saj jo izkoristi v besednem boju s svojo ženo Evo (Maša Žilavec). Luč in osvetlitev (Luka Matič) v predstavi ni dodajala pretirane teže.
Kljub ravnodušnosti in preprostosti predstava globoko v sebi prikazuje kritiko na današnjo IKT, »telefonsko« družbo. Telefon kot panoptikon, ki se mu samovoljno vdajamo, izrisuje človeško obsedeno stanje laganja in želje po lastnem užitku. Telefon je moderni in absolutni uresničevalec našega id-a. Ob boku pa mu stoji očitno medkulturno prepoznani problem – alkohol. Ne glede na dejstvo, da je podlaga za predstavo italijanskega izvora, je problematika alkohola, ta je moreče prisotna tudi v slovenski družbi, močno odmevala po parterju in portalu stare dvorane in v precizno nastavljenih trenutkih povzročila neprijeten smeh ali neumesten vzdih.
Predstava vrh doseže v prikazu sadistične odtujenosti zakoncev. Ta se kaže v Martini (Mateja Pucko) že prej omenjeni živalskosti, kjer želi zanikati moževo spolno usmerjenost, v pikrih kot rezilo nabrušenih pripombah o značaju med Evo in Adamom, ki ju očitno že nekaj časa razžira, in navsezadnje tudi med mladoporočencema Danijelom in Blanko, slednja namreč v svojem na lažeh zgrajenem zakonu prikazujeta obstoj prepričanja, da je nasilje lahko tudi kdaj rešitev. Dogajanje v svojem razpletu postavi vprašanje ali je vredno razkrite resnice zakriti in vztrajati v nastavljeni nevednosti ali bi morali narediti »tisto« pravilno, a pogosto zelo boleče.
Poleg epidemiološko-covidne tematike so telefoni najpogostejši element modernega družbenega diskurza. Ta pred gledalca postavi ogledalo, v katerem se lahko vsak posameznik prepozna in tako vzpostavi bolečo in kruto realnost. Ključno je zavedanje, da predstava ne moralizira, temveč le prikaže absurdno in abotno stanje modernih subjektov, omogoča široko polje identifikacije in opomni, da zunanjost mnogokrat zavaja. À propos telefoni so le subtilna in prostovoljna privolitev v zloglasno čipiranje.