Davorin Juhart: Čarovnice lažejo…
Coven – Kongres čarovnic, Gledališče Glej, 14. april 2022
Tik pred začetkom štiridnevnega krščanskega velepraznika je skupina študentk in enega študenta v sklopu Študenteatra 7.0 v četrtek 14. aprila v Gleju uprizorila predstavo z naslovom Coven – Kongres čarovnic v koprodukciji Momenta, JSKDja ter KD Svoboda osvobaja Slovenske Konjice. Moderni eksodus spolnih zlorab s prstom kažoč na patriarhalno družbo je eno uro in štirideset minut trajajoča predstava, ki odpre vprašanje: »Še vedno!?«
Gledališki labirint je podajal občutek nemara namerne monološke kakofonije spolnega nasilja, zlorab, namigovanja in prisile. Perečo in bolečo temo so posplošili, tako da pri ljudeh niso spodbujali moraliziranja, temveč so samo prikazali kruto realnost, ki se krepi v sodobni luči repatriarhalizacije družbe. Ontologijo spolnega nasilja so razstavili ter s svojo naivnostjo, malomarnostjo in brezbrižnostjo dodali še dodaten žebelj v krsto prenašanja krivde iz storilca na žrtev.
Predstava je, če se izrazim ironično, klasično-moderna; prebijanje četrte stene, pogovor s tonskimi tehniki in tehniki za svetlobo ter seveda premikanje po več prostorih, da predstava pridobi na dinamičnosti. Vsak premik po prostoru za sabo prinese novo zgodbo o spolnem nadlegovanju. Vsaka izmed petih igralk pove svojo zgodbo, namigujoče, da je (skoraj) vsaka ženska deležna spolne zlorabe ali vsaj spolnega namigovanja, seveda brez soglasja. »Vendar čarovnice lažejo …« Stavek, s katerim igralska zasedba povabi na predstavo, že v začetku gledalca postavi in medias res – kje se torej skriva pomen? Pomen je skrit v utišanju spolne zlorabe, občutku sramu, prenašanju krivde na žrtev in konec koncev iskanju krivde pri samem sebi.
Konstitucija predstave temelji na atmosferi, ki jo potencirajo spremembe luči in glasu (govor po mikrofonu, šepet) ter klišejska gledališka megla. V tej atmosferi gledalci soustvarjajo predstavo, saj jih čarovnice nenehno nagovarjajo k dotikanju predmetov in pitju alkohola, kar vse namiguje na vseprisotno spolno predatorstvo nahajajoče v vsakem posamezniku. Od časovne konstelacije modrčkov, skavtskih izpovedi, zlorab v vrtčevskem obdobju do zlorabe na gledališkem odru se zgodbe neprestano nizajo v veliko grmado zamolklosti in utišanja. Vendar tempo predstave ne dovoli, da bi pretresljive zgodbe v čarovniški brezbrižni naraciji gledalcu prišle do živega, saj ga nasičena mozaičnost prizorov potegne v vedno bolj viharno dogajanje z nasilnim klimaksom v spomin balkanskega (nesmiselnega) spopadanja, zavitega v »rejv« zabavo. Rejv, pri katerem sodelujejo tudi gledalci, daje občutek sokrivde ljudi pri nesmiselnem bojevanju in ponavljanju vojn – obče družbeni problem s hipodermično iglo vstavijo v posameznika.
Igralske zasedbe ne bom imensko navajal, saj skupina deluje kot celota z namenom predstavitve problema in si ne išče mesta pod soncem. Tako nam takoj postane jasno, da je nesmiselno tipizirati like, iskati smisel in povezave z dramskimi besedili ali čimer koli, kljub temu da je predstava nastala na podlagi določenih literarnih besedil, kjer se pojavljajo čarovnice. Paradoksalno se bom med petimi igralkami posvetil igralcu, ki celotni zgodbi obrne perspektivo in govor o spolnosti premakne od trpinčenja ter zlorabe v strah. V svoji izpovedi želi normalizirati razmerje med željo in strahom po spolnosti in tako predstavi bojazen pred bolečim deficitom moškosti, s tem pa postavi zadnjo rešilno bilko moškosti in moškega pred samoizpolnjujočo prerokbo.
Tako kot ta kritika odstira pomensko fragmentacijo, je tudi predstava odstirala »zeitgeist« postmoderne fragmentacije in modernega gledališča, kjer se predstava napaja iz konceptualne nejasnosti, arbitrarnosti in abstraktnosti. Coven oz. slovenjeno Shod/Kongres čarovnic je distopičen zvarek poskusa identifikacije, bolečega, a malomarnega sentimenta in popularne kulture.