Davorin Juhart: Sledi propad objektivnosti?

Lojze Kovačič: Resničnost. Mihelač, 1995, Ljubljana.

Lojze Kovačič velja za kultnega slovenskega literarnega ustvarjalca 20. stoletja, njegov opus je že izčrpno preučen, analiziran in predelan, vendar njegov slog, naracija in idejni svet vseeno nagovori vsako generacijo znova.

Delo je že skozi nastanek fragmentirano. Prvo delno realizacijo je doživelo leta 1957 v reviji Beseda kot prvi del romana Zlati priročnik, nato je leta 1972 izšlo skupaj z zbirko zgodb Sporočila v spanju, šele leta 1976 kot samostojen roman. Tako si lahko že skozi proces nastajanja in realizacije tega dela razlagamo njegovo razkosanost in strukturne posebnosti. Roman ima klasično modernistično poetiko, saj nima linearne časovne pripovedi, temveč razvršča dogodke naključno oziroma jih kombinira tako, da poudarja različna pomenska polja pripovedi. Roman zato daje občutek, da je razdeljen na semantične segmente, ti si nujno ne sledijo v časovnem sosledju.

Kovačičev opus je izrazito zaznamovan z avtobiografsko držo, katero pisec spretno prepleta z objektivnostjo sveta: To gotovo vzbuja zanimanje med mlajšimi bralci. Njegov meditativen in vase usmerjen slog sta namreč pisana na kožo vase orientirani mlajši populaciji. V tem smislu nakazujem na narcisoidno socializacijo, ta ustvarja samozadostne osebe (posamezniki se ukvarjajo s svojimi problemi na način, da opazujejo doživljanje sveta drugih in si tako lajšajo svojo eksistenco). Psihološko preučevanje biti pravzaprav daje voajerski občutek, ta bralcem vsaj na videz omogoča razumevanje praznote in obupa, občih mentalnih pozicij dela sodobne generacije. Družbene anomalije in socialne ter režimske spremembe mlada generacija spremlja skozi lastno doživljanje in postavi močan občutek intimizma ter subjektivnosti. V romanu Resničnost se avtobiografski stil pisanja v primerjavi s preostalim Kovačičevim opusom prikazuje bolj tenkočutno. Sicer tematske sklope, kot so absurdnost služenja vojaškega roka, občutek krivde in življenje v ozkih, pogosto sprevrženih normah ter prevladujočih nerazumljivih odločitvah oblasti, lahko razumemo za avtobiografske momente, vendar le posredno. Prava neposredna avtobiografska drža se v romanu izrisuje skozi življenjepis, ki ga zapiše glavna oseba. Roman tako v svoji realizaciji izstopa iz Kovačičevega opusa, saj se fabuli priključi moment avtobiografije, (navidezno) objektiviteto združi z (neposredno) subjektiviteto.

Slog in jezik v romanu idejno spodbujata romaneskno dogajanje. Surov, hladen in robusten jezik (»Jebem ti pas mater!« »Gnoj ciganski!«) v romanu na poseben način vizualizira način Kovačičevega dojemanja sveta. Upodobljeni posamezniki in odnosi ostajajo brezčutni in brezbrižni, kar daje občutek sinestetičnosti, saj skozi vizualno predstavo zaznavamo krutost in hladnost. Vzpostavljena razmerja razbiramo iz zgodbe, lahko pa jih izluščimo iz načina uporabe jezika in sloga. Liki so upodobljeni, prav tako tudi karikirani prek jezika, zato bralec na način verbalne fokalizacije doživlja lastnosti in upovedena razmerja. Zaprtost vase in apatičnost Čata, denimo,  je vidna skozi vsa njegova notranja premišljevanja in težavo, s katero se sooča, ko se pravzaprav ne more poistovetiti z okoljem, v katerega je bil proti svoji volji postavljen. Nenehno ga tudi preveva občutek odtujenosti in izgubljenosti v svetu, tako v končnem delu romana brezciljno tava po Ljubljani in išče svojo izgubljeno preteklost, ki jo do kraja realizira v sklepnem delu romana, ko se znajde v pozi embria. Delo je ravno iz tega vidika aktualno, saj je jezik postal orožje za uveljavljanje igre moči. Medčloveški odnosi, le ti temeljijo na komunikaciji, so pravzaprav element izkoriščanja. Človek je edina vrsta, ki je razvila kompleksen koncept jezika, da bi si olajšali življenje. A ob tem ne gre spregledati, da je ključen element vseh ideologij izbrušena retorika, z njo pa je jezik izgubil primarno vlogo in se spremenil v sredstvo manipulacije.

Naslov romana je leitmotiv celotnega dela. Pisatelj namreč ves čas preizprašuje pomen resničnosti oziroma objektivnosti v svetu. V sodobni družbi, kjer je znanost dobivala vse večji pomen in je postala neposredna danost splošno cenjena, je Kovačič zavzel »postmodernistično« pozicijo, v kateri se pojavi dvom v avtoriteto obstoječega sveta. S tega vidika je mogoče pisateljev pomen danes aktualizirati. Njegova dvomljiva drža do resnic in znanj lahko pojasnjuje, zakaj narašča število pripadnikov teorije zarot, dvomljivcev vseh vrst, ljudi, za katere je »vse« samo konstrukt te ali one vrste. Tako znanost kot teorije zarot lahko delujejo za vezivo družbenih skupin, avtor pa s svojim romanom le ponuja uvid v samega sebe in upanje, da ljudje delujejo v skladu s svojimi prepričanji. Razumeti moramo, da je povojna liberalistična drža na prvo mesto dajala neomejeno svobodo, ki je lahko včasih tudi nevarna za družbeno tkivo, zato v tem pogledu Kovačič deluje kot velik humanist. Ta na prvo mesto daje človekovo samostojno prepričanje. Skozi fabulo izrazi dvom v obstoječe politično delovanje, v zapovedane vrednote in moralo. Sprašuje se, če so te vrednote resnično dobre za družbo ali je to le polnjenje nakopičenega povojnega nesmisla. Zavzame tipično Laschevo prepričanje, ko pravzaprav sprevidi, da je slepo sledenje vrednotam, normam in vsakdanjemu dogajanju brez lastne presoje le iskanje smisla, kajti brez njega se človek ujame v vrtinec obupa.

Branje romana odstira klasičen psihoanalitični vidik, saj ima takšno tridelno strukturo, kot jo ponuja Freud. V prvem delu subjekt svojo identifikacijo prestavi v drugega in neomajno sledi svojim nagonom. Tako prvi del lahko razumemo predvsem kot konstelacijo ida (nagon, spolno slo). Drugi, kjer se subjekt obrne vase, lahko razumemo za snovanje ega, uravnovešanje lastnega življenja in iskanje spominov, to mu bo prineslo odrešitev in nagrado. Tretji del je dokaz superega ali družbe/zunanjega pritiska, ki mu narekuje delovanje, kjer se odtujeni subjekt počuti izgubljenega, lovi ga krivda in pravzaprav ne ve, kaj bi naredil.

Nenehni premisleki že analiziranih književnih del so lahko razumljeni kot anahronizem, v resnici so daleč od tega, saj so odlična možnost perspektive, podložene z novimi književno-kritičnimi predpostavkami. Kovačičev roman Resničnost je subtilen avtobiografski roman, tudi zato, ker dopušča bralcu prefinjeno identifikacijo in jasno refleksijo preteklega družbenega ozračja ter specifičnega subjektovega statusa v njem.