Zala Reich: Gledališka karantena v karanteni

Skupaj sami, spletna premiera Slovenskega narodnega gledališča Maribor, 26. marec 2021

Ker je bivanje med epidemijo občutno spremenilo dneve vsakega posameznika na svetu, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo ta tema znašla tudi na odrskih deskah. Režiser Nejc Gazvoda se je v svoji najnovejši predstavi Skupaj sami ali Jutri je v sanjah izgledal drugače lotil pereče problematike vpliva karantene na življenje družine in medosebne odnose v njej. Ti pogosto niso najbolj rožnati.

Že zelo hitro je gledalcem spletne premiere (in vseh spletnih ponovitev) jasno, da je posnetek predstave prilagojen predvajanju v obliki filma, saj so prehodi med prizori predvajani v hitrem tempu. V času zaprtja gledališč že zelo pogrešamo gledališke odre, s takimi posegi v posnetek pa gledalec žal še bolj izgubi občutek, da pravzaprav gleda gledališko predstavo.

Gledalci spremljamo razseljeno družino, ta se je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov prisiljena spet združiti pod isto streho. Ločena mama in oče, hčerka in njen fant ter dva brata v karanteni zaživijo popolnoma drugačno življenje, kot so ga poznali prej. Tako se znova odprejo vsi njihovi pretekli problemi in se občutno poglobijo. Zgodba je zelo monotona, ampak saj življenje v karanteni v resnici zares je enolično. Navzven se v zgodbi nič prav ne dogaja, ponavlja se začaran krog istih opravil vedno znova, močno vpeti so tudi prepiri. Vse to daje dogajanju podobo trenutne resničnosti.

Scenografija (Urša Vidic) je estetsko dovršena in funkcionalno vključen v diskurz predstave, gre za preprost prostor v obliki kvadra, zamejen s steklom, zato spominja na utesnjen akvarij. Kostumografija (Katarina Šavs in asistentka Ana Janc) je nenavadna in neenotna, na prvi pogled se zdi, da vsak lik prihaja iz svojega časprostora. Najverjetneje so s tem želeli prikazati, da vsak od njih živi svoje neodvisno življenje, ki se ne ujema z načini življenja ostalih družinskih članov. Ko pa te ljudi postavimo v isti »kubus«, se to neujemanje samo še poglobi. Kostumi tako dobro opravljajo svojo vlogo. Svetloba je oblikovana (David Andrej Francky) spretno in natančno, saj zelo lepo zajame prostor in estetsko dopolni predstavo.

Sicer odlični igralci (Maša Žilavec, Vojko Belšak, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Žan Koprivnik in Matevž Biber) v tej predstavi žal nimajo dovolj možnosti za vidnejše umetniško-kreativne dosežke. Njihova igra je zadovoljiva, a zgolj povprečna. Vsi skupaj dogajanje lepo peljejo do ciljne črte, a nihče od njih posebej ne izstopa v svojem izrazu.

Predstava je nedvomno refleksija trenutnega dogajanja po svetu s posebnim poudarkom na njegovih negativnih posledicah. Pred očmi imamo tip družine, ki svoje včasih celo patološke odnose v karanteni samo še poslabša. Posamezni segmenti so morda  groteskno pretirani, v vsakem primeru pa je sporočilo Skupaj sami ali Jutri je v sanjah izgledal drugače treba razumeti kot močno kritiko današnjega javnega in zasebnega življenja.

Gre za soliden poskus, v katerem se razodenejo stiske časa, žal pa možnosti, ki jih tema ponuja že sama po sebi, niso izkoriščene, kot bi lahko bile.