Hana Podjed: Vesolja v malem

Edina Szvoren: Ni in naj tudi ne bo. Založba Beletrina, 2019. Prevod: Marjanca Mihelič

Delo Ni in naj tudi ne bo je prvo v slovenščino prevedeno delo sodobne madžarske pisateljice Edine Szvoren, ki ustvarja in živi v Budimpešti. Avtorica si je prav s to knjigo v mednarodnem literarnem prostoru zagotovila pomembno mesto med priznanimi pisci kratke proze, nagrajena pa je bila tudi z nagrado Evropske unije za književnost. Gre za zbirko, s katero je idejno opredelila svoj opus in ga še bolj korenito zasidrala v tematske okvire, s katerimi se ukvarja. Temeljna točka pisateljičinega zanimanja je posameznik, vpet v družinsko okolje, obdan s predmetno simboliko ter minimalistično sivino vsakdana in takšni so tudi liki v zgodbah zbirke Ni in naj tudi ne bo.

Zbirko sestavlja dvanajst kratkih zgodb, v katerih spremljamo dogajanje, podano s strani večinoma prvoosebnih pripovedovalcev. Njihovo življenje je zaznamovano bodisi zaradi razrahljanih  družinskih odnosov, odsotnosti partnerjev, bližine smrti ali prisotnosti bolezni bodisi je v njih prišlo do kakšnega nepričakovanega dogodka. Kar je skupno vsem kratkim zgodbam je občutek, da je osrednji dogodek manj pomemben od atmosfere, ki ga povzroča. V nekaterih zgodbah je do dogodka, ki usmerja dogajanje, že prišlo, v drugih slutimo njegovo sicer neizrečeno gotovost, v nekaterih pa bralec pričakuje zgostitev dogajanja v obliki dramatičnega konca, vendar avtorica zaključke prepušča njegovi interpretaciji.

Pisateljica se mikrokozmosu družine, kot pojav sama imenuje v številnih intervjujih, posveča z izjemno natančnostjo in premišljenostjo. Zanima jo vse, kar se v njem dogaja in kaj ta dogajanja usmerja, spreminja, oblikuje ali povzroča. Četudi se osredinja na razmeroma ozko tematsko polje, ji prav ta na videz utesnjujoča problematika odpira širok idejni prostor, v katerem se razvija njen razkošen slog, opremljen s številnimi detajli in simboli. Pozoren bralec opazi, da vsaka zgodba prinaša predmet, osrednjo pomensko sestavino pripovedi, ki zaokroža dogajanje. Tako objekti v zgodbah postajajo simboli in se mestoma drobijo tudi na simbolne drobce, bralcu pa se tako poraja želja po ponovnem branju in iskanju izgubljenih delcev, da bi mu bilo razkritega še več. Pisateljica se v zgodbah npr. poigrava s svetlobo, zvočnimi vtisi, čutnimi zaznavami, pozornost namenja prav tako zunanjemu videzu oseb. Vsi ti motivni drobci pripovedujejo zgodbo, ki je prvoosebni pripovedovalec ne izreka.

Značilnost avtoričinega prvoosebnega pripovedovalca je pasivnost. Sam se aktivno ne udeležuje pri spreminjanju in usmerjanju dogajanja, prej je ujetnik svojega okolja, iz katerega bi se morda lahko umaknil, toda atmosfera, ki jo avtorica ustvarja v posameznih zgodbah, dogajanje vse bolj neizbežno utesnjuje. Pripovedovalčev način prenosa stvarnosti je pogosto skrčen na osnovne čutne zaznave, na primer opazovanje, sam pa se umika v svoje individualne svetove. Pogosto se liki tudi fizično umikajo v ozke, tesne sobice, shrambe in podobno. Občutek neizbežnosti pisateljica doseže tudi tako, da v središče številnih zgodb postavi otroka, ta pa svoje okolje doživlja in interpretira v skladu s svojimi bivanjskimi izkustvi. Ta so skromna in nedolžna, v njih se pogosto poraja optimistična želja po iskanju svetlih točk, da bi situacijo prikazale jasneje in pregledneje. Takšne zgodbe so, denimo, Madež, Papirnati zmaj in Pol ure krajše kot hasidska pesem.

Kar dodatno napolnjuje avtoričin slog je tudi način, kako se liki v določenih situacijah soočajo z bolečo ali neprijetno tematiko. Značilni so asociativni preskoki, uhajanje v spomine, tok zavesti in groteskni humorni vložki. V zgodbah gre za izrazito individualno izkušnjo, kljub temu pa se avtorica v nekaterih zgodbah tematsko približuje širši problematiki. Tako lahko npr. v zgodbi Hundschule slutimo obračun z usodami madžarskih izseljencev, toda tudi v tej zgodbi je avtoričin fokus usmerjen v odziv posameznice na mejno življenjsko okoliščino.

Vse situacije, v katerih se znajdejo avtoričini liki, so na svoj način absurdne, vendar otipljive in življenjske. Kljub temu, da gre za literarno branje, ki zahteva dobro mero bralčeve pozornosti, se čar zbirke skriva tudi v izvirnih humornih vložkih in grotesknih podobah posameznikov, ki bodisi hitijo, čakajo, stojijo ali se izgubljajo v svojih lastnih vesoljih.