Ana Ambrož: Od rane do rane

Anja NOVAK − Anjuta, 2020: Rane rane. Ljubljana: Založba Sanje

Anja Novak − Anjuta, igralka Slovenskega mladinskega gledališča in prejemnica vrste nagrad za gledališko in filmsko delo, je objavila že tretjo zbirko pesmi Rane rane. Zbirka je nastala v okviru projekta Ranerane.si.

Bralec morda celo najprej opazi rdeče prazne strani na sredini knjige. Njihov namen je pojasnjen na koncu knjige, v kazalu. Ena izmed praznih rdečih strani, denimo, je namenjena kritiki pesniške zbirke, drugo naj bi bralec iztrgal in si napravi filter za džojnt, tretja je namenjena razmisleku. Vsaka prazna stran vodi k fizičnemu odzivu, na globlji, semantični ravni pa opozarjajo na surovost, temačnost in odprtost pesniškega sporočila v grob, pozunanjeni in zmaterializirani svet. Avtoričino delo tako že po izgledu opozarja na vsebino, k temu dodajam še ozko belo in rdečo zarezo po sredini platnic. Pesmi so napisane v kratkem verzu in v rdeči pisavi na beli podlagi. Vsaka pesem je rana, ki jo je treba oskrbeti, je zapisala avtorica na začetku pesniške zbirke.

Očitno gre za drugačen, samosvoj, inovativen in moderen literarni odziv na vsakdanjost. Delo je veliko več kot le pesniška zbirka, njegov presežek vidim v znotrajliterarnem dialogu,  Novakova namreč svoje delo naveže na dela drugih piscev. S pomočjo čitalca QR kod avtorica dosega, da so upesnjene misli, etična stališča in moralne vrednote povezane z deli drugih avtorjev, ki so bili prav tako del projekta Ranerane.si. Pesem in njen zvočni posnetek spremljajo še fotografije, besedila, skladbe, videi, slike.

Pesniška zbirka je razdeljena na več ciklov, in sicer Vhodne, Družinske, Ljubavne, Zlorane, Kostne, Iz raz ne, Sanjske, Izhodne. Naslovi si sledijo sistematično, tako kot se postopno vsekavajo rane v življenju. Najprej se pričnejo odpirati v družini. Prikazana je sicer tudi družinska ljubezen, a predvsem nasilje, odpor, spori: Vsi moji dedki so srečni alkoholiki. Moje mame pa tulijo, volkulje, zaprte v kopalnici na tleh (Tiho žitje). Nato sledijo ljubezenske rane. Poudarjeno je nasilje v razmerju – tepež, posilstvo, prisilna nosečnost, zloraba: prekolni moje družinsko drevo, udari me po glavi, zvrni liter šnopca zame, razbij mi birmansko zapestno uro moje mame, pretepi najine otroke, fukni me iz avta na obrobju gozda, zapufaj se, zapij (Od A do Ž). V ciklu Zlorane je izražen upor zoper nasilje, kar se kaže na primer v pesmi Punčka iz porcelana Zarjula bom kot zver, da se ti bo mrtvemu ustavil dih. Pela bom od sreče in veselja. Sledi cikel z naslovom Kostne, kjer so poudarjene telesne rane – primer pesmi Anoreksija: Moj skelet skeli. Tudi naslovi pesmi v tem delu izražajo telesne poškodbe in bolečine. Na koncu sledijo še Iz raz ne in Sanjske, kjer se v pesmih pomešajo srhljivi, ironični, kritični in realistični elementi. Moj vrt raste v smrt. Med tistim, kar se rodi in kar umre je sprejemanje. Vmes pa rožice rožice rožice. (Poklon moji domovini v času preizkušnje).

V pesmih je čutiti močno energijo, ki jo avtorica dosega s skrbno izbranimi besedami in besednimi igrami. Jezikovna figurativnost ter izbrušen slog sta dobro vidna v pesmi Princ (kruto okrutno/ kruto kruto okrutno/ kruto kruto kruto okrutno). Nekatere izmed pesmi se zaradi vsebine in sloga zdijo tudi nedodelane, odvečne, površne, denimo Zapuščen ost. Ritmične podobe pesmi so vezane na vokalno naravo poezije Anje Novak, saj pesem lahko v pesniški zbirki tako preberemo kot s pomočjo čitalca kod tudi slišimo; slednje je vsekakor dobrodošla novost. Pomemben segment knjige so ostre, direktne besede, npr. v pesmi Panta rei (In se skrivam. Pred pogledi pedofilov.),  te majo v pesniški zbirki funkcijo vplivanja in poistovetenja.  So pa v nekaterih pesmih ostre in neposredne besede vsiljene in z njihovim kopičenjem avtorica dosega obratno od željenega – zaradi tega se bralec težko prepozna v sporočilu. (Pribijam s pičko v zid, da si razbijem maternico, ki ne diha jajčec, da si zlomim jajčnike, ki dušijo nerojene, nezaželjene, Križam se). Vulgarizmov je še več in s svojo drastiko ne dosegajo namena, ponovno se namreč pokaže, da grobost namesto literarne prefinjenosti v iskanju ustreznega izraza, ta naj pokaže na vseh vrst sprevrženosti, v delu slovenske književnosti dosega nasprotni učinek. Zgolj šok. Če sploh.

V delu Anje Novak se prepletajo različni svetovi in različne perspektive, njeno sporočilo zato nenehno variira surovost in nežnost, temo ter svetlobo, strinjanje in nasprotovanje. Pomemben je tudi naslov pesniške zbirke, saj ni le besedna igra, ampak je pomensko izrazit in celo bistveno določa vsebino – vsaka od stoterih pesmi je rana, ki jo je treba oskrbeti. Tako projekt kot pesniška zbirka se dobro povezujeta in dosegata svoj namen – socializiranje kritične ideje in njeno aktivno razraščanje v času ter prostoru.