Nina Jakoša: Prekiniti cikel preteklosti

Noëmi Lerch: Kmetica. Založba Litera, Maribor, 2018, prevedla Alexandra Natalie Zaleznik.

Kratki roman Kmetica, prozni prvenec švicarske pisateljice Noëmi Lerch, upoveduje izsek iz življenja neimenovane prvoosebne pripovedovalke, trajajoč od ene jeseni do naslednje. Ko se vrne v gorsko vilo preminulih starih staršev, je obremenjena s preteklostjo in negotova glede prihodnosti. Zato jo pritegne svoboden način življenja Kmetice, močne vaške ženske, izjemno povezane z naravo in živalmi, s katerimi dela. Bralci ne izvemo njenega pravega imena, saj je vseskozi imenovana po svojem poklicu, le da je ta zapisan z veliko začetnico. S to prevodno odločitvijo prevajalka poudarja njeno vtkanost v naravni svet. Pripovedovalka postane Kmetičina pomočnica in niza podobe iz njunega sobivanja ter jih prepleta s spomini na stare starše in nekdanjega partnerja, ki ga je spoznala v isti vasi.

Fragmentiranemu pripovednemu postopku je dodan povezovalni element cikličnosti v obliki letnih časov, vzporednih z notranjim svetom pripovedovalke. S tem, da drugo jesen ni več ista, kot je bila prvo, avtorica prepričljivo nakaže njeno začetno ujetost v preteklost in končno osebnostno rast in notranje osvobajanje. Osebe iz preteklosti najprej v mislih neposredno nagovarja, kot da bi bile še z njo, vendar to postopoma opusti. Pozoren bralec lahko že od začetka sluti, da babica in dedek v resnici nista več ob pripovedovalki, a sta hkrati zelo spretno vpletena v njen vsakdan. Ta slutnja se potrdi šele, ko pripovedovalka konča namišljeno pogovarjanje.

Središče knjige ni zgodba, temveč psihološko izgrajeni glavni literarni osebi. Kmetica kljubuje tradicionalnim težnjam podeželske družbe, saj je prva izobražena ženska v lokalnem okolju. Ima svoje posestvo ter je tudi pomočnica veterinarja in fotografinja. Z mestoma hudomušnim, predvsem pa razumskim odnosom do življenja je protiutež pripovedovalki, svoji čustveni in sanjajoči pomočnici. Ta nenehno premišljuje, opazuje in reflektira, saj verjame babičinemu načelu, da mora biti za dobro poznavanje same sebe natančna opazovalka. Opaženo jo pogosto asociativno vodi do spominov, a tudi refleksij o sedanjosti. Med ženskama je vzpostavljena recipročna dinamika, ključna za pripovedovalkin razvoj; ona pomaga Kmetici pri delu, ta pa njej z deljenjem življenjskih spoznanj.

V zgoščenem slogu in jasnem jeziku so nanizane številne vizualno izrazite podobe, kot so svinčnik, ki ocenjevalcu krav pade v blato, skodelica nekdanjega partnerja, še vedno hranjena ob pripovedovalkini, Kmetičina potapljaška očala, s katerimi se ob delu zavaruje pred padajočo žagovino, in biserne dežne kaplje na šipah vile. Upovedovani svet je tudi v prevodu prikazan živo in avtentično z narečnimi in s pogovornimi izrazi, ti uspešno funkcionirajo v smislu verbalne fokalizacije.

Pripovedovalko preganja preteklost, vendar z dejanji in razmišljanjem izkazuje željo po spremembah. Na koncu drugega poglavja, umeščenega v zimo, se spomni babičine misli, da »vsaka zgodba potrebuje začetek in konec«, kar kaže na zavesten razvoj in rast osebe. Ta noče več stagnirati; v naslednjem poglavju jo pomlad mami, da bi preteklost preprosto zavrgla in živela naprej, zato si pred zadnjim pomladnim dnevom kot v simbolnem preporodu lase ostriže na kratko. V poglavju o poletju spoznava, da mora preteklost pustiti za seboj in se prepustiti toku. Knjiga se zaključi v izhodiščnem letnem času, ko pripovedovalka s Kmetičinim sosedom Milom zapusti vas in izpolni svoj cilj, zaživeti na novo.

Sklenitev pripovedovalkinega notranjega razvoja je to, kar bralec pričakuje, vendar menim, da bi bilo veliko pomenljivejše, če bi to dosegla sama, in ne z moškim, podobnim nekdanjemu partnerju. S to izbiro avtorica tvegano izpodbija pripovedovalkin postopen, a vztrajno izgrajen napredek k osvoboditvi od preteklosti. Tak zaključek je smiseln, če je preboj iz cikličnosti le navidezen, a na to možnost kaže samo odprt konec romana, in ne celota.

Kljub slabši izbiri zaključka je knjiga Kmetica avtorice Noëmi Lerch dober primer psihološke študije literarne osebe in obenem jezikovno premišljen kratki roman z estetskim učinkom.