Denis Režonja: Hollywoodsko doživetje

Quentin Tarantino: Once Upon a Time… in Hollywood. Columbia Pictures. ZDA, 2019.

Deveta filmska eksperimentacija Quentina Tarantina, Bilo je nekoč… v Hollywoodu, se je izkazala za skoraj popolno inovacijo v njegovi avtorski filmski kolekciji. Pomika se namreč po spominih režiserja, v katerih se začenja pot njegove filmske kariere s prihodom v Hollywood. Film seveda ni biografski, vendar režiser vanj učinkovito vpleta, tako zase kot za gledalca, nostalgična občutja, ki jih doseže s pomočjo staromodnega barvnega kontrasta, dodajanjem klasične rock glasbe iz 60. let 20. stoletja ter z vrstami skritih in odkritih namigov, ti kažejo na zgodovinske dogodke v povezavi s Hollywoodskimi umetniki in umetnostmi.

Efektivnost takšnega občutja je na vezi s Tarantinovim stilom kreacije, ta v ospredje ne postavlja zgodbe, temveč dogajanje oz. prikaz časa in prostora. Tako ima gledalec ves čas občutek, da gleda živahen dokumentarni film fiktivnih karakterjev, ki ga tu in tam spremljajo napeti dogodki. Parodični ter neparodični prikazi italijanskih vesternov, Hollywoodskih predelov in znanih igralcev tistega časa, kakor tudi satirični prikazi hipijevskega gibanja ter Mansonovega kulta so del »dokumentarnih« potez filma. V nasprotju sta protagonista Rick Dalton in Cliff Booth del fiktivnega elementa. Ta združuje »dokumentarne« poteze, torej se v filmu v tem smislu fikcija prepleta z resničnostjo, kar vzbudi pozornost gledalca ter se izkaže kot humorno in zanimivo.

Potrebno je imeti v mislih, da se film ne pretvarja, da upodablja zgodovino po čistih merilih resničnosti, kar dokazujejo fiktivne osebe in predvsem njegov konec s povsem »spremenjeno zgodovino«. Gledalca, ki je bil pred ogledom filma seznanjen z resnično zgodbo Mansonovega kulta, je film toliko bolje pozitivno presenetil. To zgodbo je režiser vzel za osnovo svojega filma, jo počasi in učinkovito razvijal in hkrati jasno nakazoval, da ni v ospredju ter da ima kljub temu pomembno vlogo v filmu. Veliki finale intenzivno gradijo dogajanje, dialogi, poznavanja resnične zgodbe, tudi Tarantinov značilen vplet nasilja. Izkaže se za odlično izveden preobrat s pozitivnim končnim vtisom na gledalca, iz katerega se odvije še smiselno izveden »pravljični« konec, tega nakazuje že sam naslov filma.

Poglavitna karakterja Ricka in Cliffa sta izvrstno uprizorila Brad Pitt in Leonardo DiCaprio. Rick Dalton je Hollywoodski igralec, prepričan, da mu kariera visi na nitki. Na podlagi tega doživlja notranje nemire, te skuša odpraviti tako, da se dokazuje samemu sebi. Zaradi krize identitete je na marsikaj občutljiv in se hitro razburi, kar kaže na njegovo osebno plat, ki se nagiba k pretiravanju in nesmislom. Oboje je v očeh gledalca uspešen humorističen element.

Cliff, njegov kaskaderski dvojnik in prijatelj, je umirjen ter psihično in fizično močan karakter, katerega temeljna privlačnost je soočenje s težavnimi situacijami, ki jih premišljeno obvlada. Tak ne pokaže svojih šibkosti, zaradi česar si hitro pridobi naklonjenost gledalcev.

Margot Robbie nastopa v vlogi Sharon Tate, igrive, zabavljive in privlačne igralke s prisrčno osebnostjo. Scene, v katerih se pojavlja, znajo biti šibka točka filma, saj nimajo tako dinamičnega dogajanja kot scene Ricka in Cliffa in zato niso preveč zanimive. Kljub temu so nujne, kajti izpostavljajo Sharonino osebnost, zaradi katere jo gledalec vzljubi.

Še ena presenetljiva ter izvrstna dramska metoda, ki jo izvede Tarantino, je intenzivno stopnjevanje napetosti, ta pred svojim vrhuncem absolutno upade in na podlagi tega prevara vsa gledalčeva pričakovanja. Tako smo prisotni scenam, ki navidezno vodijo v nevarno situacijo, vendar se izkaže, da nas je režiser preslepil.

Končno je potrebno opozoriti še na zelo zanimivo in funkcionalno utemeljeno strukturo, uprizoritev filma znotraj dejanskega filma. To dobro opominja na Shakespearovo vrhunsko dramo Sen kresne noči, v kateri največji angleški dramatik z »igro znotraj igre« namenoma parodira svojo lastno dramsko umetnino, Tarantino pa z isto strategijo znova dokazuje, da noče biti resen in da je njegova filmska umetnina od začetka do konca premišljena celota.