Ana Ambrož: Onidve, onadva

Petra Kolmančič: Tretja oseba dvojine. Založba Pivec, Maribor, 2017.

Pesnica Petra Kolmančič je leta 2017 izdala svojo zadnjo pesniško zbirko Tretja oseba dvojine. Zbirka je sestavljena iz petih ciklov: Nasveti za nevsakdanjo rabo, Navigacija, Prava smer, Povratna zanka in Greenporno, v katerih bralcem približa različne teme, kot so tema ženske, materinskosti, ljubezni, spominov, odnosa z nasprotnim spolom ter bivanja in obstajanja.

V prvem ciklu z naslovom Nasveti za nevsakdanjo rabo pesnica razgali zrelo žensko dušo in njen pogled na ljubezenska razmerja. Skozi odlično izraženo metaforo, ironijo in humor je Petra Kolmančič precizno  prikazala vsakdanje težave v zvezi med nasprotnima spoloma. Če hočeš obdržati žensko, jo moraš gojiti, / gojiti moreš žensko v njej in v sebi ter jo udomačevati. / Udomačiti bližino in to, da je ni – da je bolj pogosto ni, kot je, / saj ženska je kot ti in tudi ti si rad drugje.

V drugem ciklu z naslovom Navigacija stopi v ospredje tema spomina in obstoja, ter razmišljanje o lastni preteklosti in prihodnosti. Skozi like desetletne deklice, sedemnajstletnega dekleta, mlade in zrele ženske v pesmi Obračun z izstavljenim opominom, denimo, evocira spomine. Zaradi načina prikazovanja (metafore, simboli) preteklosti celotno pesem dvigne na višjo raven in bralec preteklost intenzivno začuti oz. doživi. V pesmi se ženski prvoosebni lirski subjekt spominja, da mora v srcu in duši ohranjati igrivost, vero ter radost. Nekajkrat sem se tako sestala sama s seboj, / da si pridem na čisto.

V celotnem tretjem ciklu Prava smer lirski subjekt izraža ženska ljubezenska hrepenenja. V Kakšen si bil videti je idealiziran moški lik in hrepenenje ženske po njegovi ljubezni. V naslednji, zadnji pesmi Otoka pa  je skozi izvirno metaforo dveh otokov evocirana ontologija erotičnega čustva: Dva otoka, / ki se ljubita vedno v isti legi, / drhtita od iste ljubezni.

Tudi v ciklu Povratna zanka je ponovno prikazan erotični odnos med moškim in žensko. V pesmi Podzemlje pa se pojavi povsem nova tema − smrt in onostranstvo. Tudi tokrat se pesnica idejno in jezikovno-slogovno odlično znajde in tudi to temo bralcu pregledno približa. Usmerim tipalke / skozi močvirje / v podzemlje / in previdno potipam / senčno stran reči, / grozo in srh, / trupla, gnile sadeže… //.

V zelo zanimivem zadnjem ciklu z naslovom Greenporno je treba opozoriti na naslove pesmi: Kako se ljubijo močeradi, Kako se ljubijo kiti, Kako se ljubijo volkodlaki, Kako se ljubijo košute, Kako se ljubijo prikazni in Kako se ljubijo kačji pastirji. V pesmih je lirski subjekt animaliziran in vstopi v nov, rekla bi, živalski kontekst, kjer spolno občuje z drugo živalsko vrsto.  V pesmi Kako se ljubijo košute je tako prikazano razmerje med košuto in jelenom. V pesmih zadnjega cikla se pesnica poigrava s pomeni, kar naredi pesmi semantično posebne, abstraktne in zanimive.  Še malo, / pa bo gozd nehal biti pravljica, //… Zdaj te kliče on, jelen, samotar. // … Tebe bo izbral, / to veš, / to čutiš, // … kaj ti je on, / veš, / zdaj je tu, / zgodi se, // … Potem se godi naprej, / mineva, / mine.

Pesmi v zbirki oddajajo posebno energijo in so močno sugestivne. Avtorica z izbranimi besedami in metaforami gradi in stopnjuje posamezne cikle in dinamizira zbirko kot celoto ter ustvarja njeno idejno napetost. Ne nazadnje želim opozoriti še na ironijo, ta z ustvarjanjem dobrodošle distance izpostavlja intelektualno razmerje do različnih plasti pesniškega diskurza.  Svobodna oblika pesmi se dobro ujema z glavnimi miselnimi poudarki. Pesniška zbirka je vsekakor vredna branja.