Sara Škerget: Kimajoče marionete
Tonja Jelen: Pobalinka. Litera. Maribor, 2016.
Vse večje odtujenosti in sledenja ustaljenim vzorcem, ki sta glavni značilnosti današnjega človeštva, vsekakor ne najdemo pri mladi slovenski pesnici, Tonji Jelen. Njeno drugačnost in odločen upor zoper podrejenost družbenemu sistemu jasno izraža pesniški prvenec, Pobalinka.
Pesniška zbirka se prične z igrivo uvodno pesmijo Pobalinka, ta postopoma oblikuje podobo pesnice v mladih letih in s tem napoveduje družbeno kritično tematiko ter lastno kljubovalnost, ki predstavljata bistvo zbirke. Takoj opazimo, da lirski subjekt ni običajno dekletce, ki nosi obleke in se igra s punčkami. Kljub izpostavljeni problematiki staranja in posledično spreminjanja, se avtorica zaveda, da se ključne stvari zagotovo niso spremenile. Še zmeraj jo odlikujeta samosvojost in uporniški duh. Pesem zaključi z znanim citatom: Dovolite si biti nežni, pri čemer se spretno ponorčuje iz potrošništva in izkrivljenih vrednot sodobne družbe.
Moderni slog se kaže s prostim verzom, odsotnostjo vsakršne rime, v obliki stavkov, in dejstvom, da pesmi niso členjene na kitice. To še posebej v tretjem in četrtem ciklu povsem ustrezno prispeva k resnosti glavnih tematskih sklopov. V prvih dveh ciklih (Pobalinka in Čudežnadežela) prevladujejo krajši verzi, kar omogoča izpostavljanje določenih misli in ne dopušča globljega premišljevanja o tehtnejših zadevah. Na ta način se mestoma poveča igrivost pesmi, ki je posebej opazna v prvem ciklu, ta v glavnem izpoveduje podobe iz avtoričinega otroštva in najstniških let. Prav tako gre v tem primeru za preprostejše pesmi, tako na jezikovni, kot na pomenski ravni. To ocenjujem kot kontekstu primerno, saj že sama forma, jezik in slog nakazujejo na tematsko ozadje pesmi. V otroštvu se namreč vse zdi nezapleteno in lažje, kot je v resnici. Kar se tiče motivike, je tudi ta nezahtevna in bralcu lahko razumljiva. Prevladujejo erotični motivi, pri čemer gre za (predvsem) nesrečno najstniško ljubezen; občasno pa že zasledimo v sledečih ciklih izstopajočo problematiko posameznika, čigar glava je postala kimajoča lutka.
Za prva dva cikla velja, da se stavki enakomerno izmenjujejo in prehajajo eden v drugega. Nasprotno, se v slogu in formi drugih dveh (V verigah in Beg) kaže resnost tematike. Daljše verze spremljajo številni verzni prestopi in elipse. Poezija postane bolj hermetična; vsebuje več aluzij na znane umetnike ali bitja iz grške mitologije. Od bralca zahteva poglobljeno branje in dobro mero splošne razgledanosti. Večina pesmi se ponaša s pomensko odprtostjo, kar posamezniku omogoča večjo svobodo pri interpretaciji. Izstopajo temačnejši motivi, ki se ukvarjajo s spornostmi in pomanjkljivostmi sodobnega sveta. Tonja Jelen glavno težavo vidi v nesvobodi, podrejenosti in habitusu, ta strukturira človekovo delovanje.
Lirski subjekt prehaja iz prvoosebnega v tretjeosebnega ali drugoosebnega. Predvsem slednji služi kot dobra strategija za vključevanje bralca v kontekst. S tem pesnica opozarja na našo vpletenost v dano situacijo. Ob pesmih s prvoosebnim lirskim subjektom je moč čutiti globljo osebno izpoved. V njih razkriva številne tegobe iz svojega otroštva in odraslosti. Ob tem bi izpostavila pesmi Seveda vem, kaj biin Nalagam drvi. Z ustrezno mero ironije, ki se pojavi že v naslovu, nas uvede v svet občutkov iskanja lastne identitete in naveličanosti sodobnega načina življenja. Tretjeosebni lirski subjekt ji omogoči umik v ozadje in vzpostavitev primerne razdalje do izpovedanega. V ciklu Čudežna dežela lirski subjekt pogosto postane žival. Tako dobimo perspektivo losa, ki se zaprt v rezervatu sprašuje, kje je svoboda; sove, ki moti nemirne poštenjake, ti v temini preštevajo lastno sprenevedanje in samotnega ptiča, ki se igra na strehi betona. Avtorica tokrat spornost naše družbe prikaže na nenavaden, a atraktiven način, skozi živalske oči.
Številne reference na tuje in domače avtorje kažejo na pesničino izvrstno poznavanje tako svetovne kot tudi slovenske književnosti. Tu in tam pesmi popestri s kakšnim znanim citatom, ali aluzijami na nekatere vidne ustvarjalce in njihova dela. Tako se srečamo s Kafkino znamenito kratko zgodbo Preobrazba, ki jo lirski subjekt v znak upora proti kapitalizmu raztrga na koščke in jih meče ljudem v oči. Spomin na otroštvo ji prikliče Strniševa pravljica Lučka Regrat, katero premišljeno tematsko poveže z enim od osrednjih problemskih sklopov pesniške zbirke – izkrivljanjem resnice. Posebej zanimiva je pesem Champ litteraire, ki uvaja zadnji cikel pesniške zbirke. Že sam naslov je aluzija na znano študijo Pierra Bourdiea, ki predstavlja genezo in strukturo umetnosti. Prevladujoč motiv nesvobode tako za konec prenese še na pesniški poklic, saj ima sama kot pesnica zaradi zavezanosti h genezi tudi pri lastnem ustvarjanju zvezane roke. Poezija Tonje Jelen je zelo razgibana saj skozi različne perspektive izriše podobo sveta neposredne izkušnje. Sveta kimajočih marionet, ki se ves čas slepo ravnajo po družbenih pričakovanjih. Vendar je potrebno reči, da v svojih nazorih nikakor ni pesimistična, temveč jasno izraža odpor in nepopustljiv značaj, oba jo spremljata vse od dekliških let. Vsekakor je Pobalinkaprepričljivo izpovedno delo, ki s svojo izrazito neposrednostjo in kritičnostjo spodbuja k ponovnemu branju.