Sara Škerget: Od šahista do romanopisca
Intervju: Mitja Čander, Televizija Slovenija, 17. november 2019
V mladih letih izvrsten šahist, zdaj prepoznaven publicist, odličen urednik, založnik in scenarist Mitja Čander se je letos izkazal tudi kot romanopisec. Kljub bolezni, petindevetdesetodstotni slepoti, s svojim delom vedno znova dokazuje, da ta zanj ni ovira. V romanu z naslovom Slepec, Čander detabuizira temo ljudi, ki imajo težave s slepoto in slabovidnostjo. Prav tako kot slep oficir, glavna oseba romana, avtor tudi sam svojih težav nikoli ne izpostavlja ali izrablja. Ob bolezni je druga osrednja tema (kulturna) politika. Tu avtor izpostavlja zlaganost in svetohlinstvo ter načrtovanje reform, do katerih nikoli ne pride.
Glavni temi romana sta hkrati tudi osrednja problemska sklopa televizijskega intervjuja z Mitjo Čandrom, ki smo si ga ogledali v nedeljo, 17. 11. 2019, na programu TV Slovenija 1.
Pogovor, spretno ga je vodila novinarka Ksenija Horvat, se je pričel z vprašanji o Čandrovem otroštvu in s tem tudi o položaju invalidnih otrok v Sloveniji. Avtor je podrobno opisal socialni položaj posameznika, ki je zaradi bolezni izstopal v družbi. Dotaknila sta se še današnjega stanja, pri čemer je Čander kot glavno težavo izpostavil razvoj modernih tehnologij, te namreč velikokrat niso dovolj prilagojene slepim in slabovidnim. Izpraševalka je nato pogovor smiselno navezala na intervjuvančevo pisanje in delo. Pri tem je Čandrove odgovore pogosto spodbudila z ustreznimi citati iz njegovih del ali izjav. Postopoma ga je usmerjala k temi pisanja Slepca, romana ki je pred kratkim izšel pri mariborski založbi Litera. Vprašanja so sledila v logičnem zaporedju; najprej sta razpravljala o zunanji zgradbi, nato sta prešla k posameznim osebam, temam in motivom. Tu se je Čander precej razgovoril in do izraza sta prišla njegov intelektualni pogled ter odlično poznavanje slovenske kulturne politike.
Intervju je bil zanimiv zaradi vezanosti glavnih tem romana na širši kulturni prostor. Tu je intervjuvanec neolepšano predstavil tranzicijsko Slovenijo, zlaganost, oportunizem in vztrajno zavračanje vsakršnih reform. Izražal je precejšnje razočaranje nad današnjim stanjem v državi in močno željo po izboljšanju. Novinarka je pogovor stopnjevala z usmerjevalnimi vprašanji, komentarji in spretnimi vsebinskimi intervencijami. Predvsem slednje so bile pomemben strukturni element za doseganje celovitosti intervjuja. Glede na Čandrovo poglobljeno in zavzeto sodelovanje je bilo jasno, da odlično pozna vsebinsko širok kontekst posameznih odgovorov, njihova dikcija pa je prek vidnega čustvenega naboja pokazala na osebno zavzetost, morda celo prizadetost. Tudi po zaslugi novinarke Ksenije Horvat.
Z jezikovnega stališča je šlo za kultivirano slovenščino, primerno vsebini in mediju. Pri tem je še posebej izstopala novinarka, v nasprotju z njo, je bil Čandrov jezik bolj sproščen, včasih, verjetno namenoma, je bilo čutiti nekaj mariborščine. Slednje sprejemam za povsem primerno. Ocenjujem, da je TV Slovenija pripravila zelo gledljivo oddajo na primerni kulturni ravni. Gledalci smo bili priča razgibanemu dogodku, ta je bil vsekakor vreden pozornosti, ne samo za tiste, ki jih posebej zanimata kultura in literatura, temveč tudi širše.